Cene Matičič je bil rojen v stari kamniški družini leta 1920. Umrl je februarja 2007. Nemirni in neuklonljivi duh ga je v njegovem dolgem, ustvarjalnem in izjemno dejavnem življenju vodil iz rojstnega mesta, iz starega Trga svobode, v svet. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Kamniku je nadaljeval šolanje na nižji gimnaziji pri frančiškanih v Novem mestu. Višjo gimnazijo za Bežigradom je leta 1938 zapustil in se podal na špansko fronto. Do tja ni prišel, francoski obmejni organi so ga ujeli in zaprli v dom za ubežnike. Tu se je izučil za ključavničarja, spoznal svojega prijatelja Roberta in se leta 1940 vrnil domov. Vojna leta je sam lepo opisal v svojih spominih. Po vojni je najprej doštudiral matematiko in fiziko na Pedagoški akademiji v Ljubljani, nato več let poučeval na osnovnih šolah v Stični in Ljubljani, potem pa v okviru mladinskih delovnih brigad na progi Šamac-Sarajevo. Študiral je tudi v Parizu in Beogradu. Po diplomi se je zaposlil kot srednješolski profesor na gimnaziji v Plevljah. Bil je eden od pobudnikov in pospeševalcev ustanovitve višje gimnazije v Kamniku in njen prvi ravnatelj. Ves čas je vneto skrbel za njeno uspešno vraščanje v tedanji čas in prostor ter za njeno kvalitetno rast. Poučeval je tudi na srednjih šolah v Ajdovščini, Domžalah in Ljubljani. Na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je dosegel magisterij znanosti s temo družbeno-ekonomski razvoj Alžirije, doktorat, čeprav že napisan, pa mu zaradi političnih spletk ni bil dosegljiv. Kljub temu je od leta 1966 do 1974 predaval na Pedagoški akademiji in Ekonomski fakulteti. V letu 1971 se je po "nasilni odstranitvi iz političnega in javnega življenja" zaposlil v Lesnini, kjer je oral ledino na področju marketinga in reklame. Svoje znanje s področja ekonomske znanosti je posredoval tudi študentom Fakultete za elektrotehniko. Izpolnjeval se je na inštitutih v tujini, kjer je spoznal in se od njih učil mnogo ljudi, ki segajo v vrh znanosti.
Ekonomska znanost
Pomembno področje življenjskega ustvarjanja Ceneta Matičiča je bilo udejstvovanje na področju ekonomske znanosti in udejanjanje znanstvenih spoznanj v praksi. Med prvimi je v slovensko gospodarstvo vnašal teorijo in prakso marketinga, zlasti v lesno industrijo. Ukvarjal se je z novim načinom financiranja takratne federacije, decentralizacijo službe družbenega knjigovodstva (SDK), plinifikacijo Slovenije z alžirskim plinom (na to misel je prišel v letih 1960-1963, ko je v času osvobajanja Alžirije delal za Združene narode na naftnih poljih sredi Sahare), sodobnim financiranjem šolstva in družbenih organizacij, uveljavljanjem osebne odgovornosti in interpelacije ter mnogimi drugimi problemi sodobnega življenja. Za uvedbo davka na dodano vrednost (DDV) se je skupaj z Ladom Rupnikom zavzemal že davno prej, preden smo sploh začeli govoriti o njem. Ob vsem tem je napisal lepo število strokovnih in znanstvenih člankov.
Je avtor več kot osemdeset člankov, treh monografij in dokumentarnega dela
Cene Matičič je pisal strokovne, glasbene in druge članke. S strokovnimi članki se je odzival na aktualne praktične in teoretične ekonomske teme in se posvetil tudi zgodovini in viziji ekonomske misli. Poleg številnih člankov v različnih publikacijah, v Lesnininem internem glasilu Les, Lesni svet v besedi, Bančnem vestniku, Gospodarskem vestniku, časopisih Denar, Delo, Finance in Gorenjski glas, Primorskih srečanjih, Kamniškem zborniku in v 7D, je pisal tudi strokovna besedila. Je avtor treh monografij: Vizija davčnega, bančnega in kreditnega sistema 21. stoletja ali Kje so optimalni viri napajanja vseh družbenih potreb (1999), v kateri je predstavil tudi svojo zamisel o davku na dodano vrednost, Nobelovci s področja ekonomije od 1969 do 2000, ki je izšla leta 2001 in Temeljna dela ekonomije ali Na izvirih ekonomske znanosti (misli) od Aristotela do Galbratha (Sena) (2007). V letu 2004 je napisal dokumentarno delo o akciji 25 poslancev z naslovom Vpet v pomlad sedemdesetih let. Napisal je tudi dva učbenika matematike v francoščini za tuje študente iz Alžirije.
Politična aktivnost
Kot vsestransko delujoč človek se je podal v politiko in skušal svoje liberalne teorije uveljaviti tudi v praksi. Bil je poslanec v Skupščini socialistične republike Slovenije, kjer je leta 1971 skupaj z Ivanom Kreftom in Tonetom Remcem sprožil in vodil akcijo 25 poslancev. Njihov cilj je bil, da bi kandidate za dva člana predsedstva Jugoslavije iz Slovenije lahko poleg tedanje Socialistične zveze predlaga tudi skupina najmanj 25 poslancev republiške skupščine. Skupina poslancev je s tem želela doseči, da bi bilo v socialističnem sistemu, ki ga je vodila Komunistična partija in pozneje Zveza komunistov, dejansko mogoče voliti, da bi bilo na volilnih listah več kandidatov. Za takratni politični sistem je namreč veljalo, da je bil celoten postopek izbiranja ljudi, ki naj pridejo na vodilne funkcije in morajo biti izvoljeni na volitvah, opravljen že pred volitvami, tako da so bile volitve pravzaprav farsa, saj ni bilo več koga voliti. Na listah je bilo le toliko kandidatov, kolikor jih je treba izvoliti, vsi pa so bili pripadniki ene in edine stranke ali pa formalno niso bili vključeni vanjo, bili so ji le poslušni.
Za volitve članov zveznega predsedstva iz Slovenije je skupina s Cenetom Matičičem na čelu z veliko težavo dobila dodatnega kandidata, pa še ta, ki so ga našli, si je tik pred zdajci premislil in spravil vpletene poslance v nemilost pri vodstvu Zveze komunistov. Tisti, ki se niso pokesali ali izjavili, da so bili zavedeni, so trpeli hude posledice: bili so izključeni iz Zveze komunistov, osramočeni, njihova kariera je bila za določen čas ali dokončno onemogočena. Najbolj je trpel prav Cene Matičič, ki je bil gonilna sila akcije. Človek, kakršen je bil: izobražen, razgledan, komunikativen, ljudski tribun - se je moral umakniti v zasebnost. Bil je ob zaupanje in dobro ime, bil je izključen iz ZK pa tudi prisiljen vrniti poslanski mandat. Zatekel se je v pisanje. V javno življenje se je vrnil proti koncu leta 1989 po dolgih dvajsetih letih, ko so ga vsi oblastni forumi rehabilitirali, se opravičili in zapisali, da je bilo njegovo videnje Slovenije daljnovidno in predvsem pravilno. Predsedstvo republiške konference SZDL je na 32. seji 3. oktobra 1989 ugotovilo, da je bila akcija proti 25 poslancem politična napaka. Počasi je prišlo na dan, da je bil onemogočen zelo sposoben človek .
Ljubezen do glasbe
Velika ljubezen Ceneta Matičiča je bila glasba. Še posebej zavzeto se je posvečal reproduktivni glasbeni umetnosti. Že kot otrok je pel na koru. Kot šestnajstletni mladenič je pel tenor v kamniški Liri, nato v Maroltovem akademskem pevskem zboru, bil je član radijskega zbora ter Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič. Cene Matičič je opravil tudi pevovodsko šolo pri Francetu Maroltu. Glasbeni talent in neizmerna želja po lastnem ustvarjalnem prispevku k tovrstni glasbeni umetnosti ga je peljala v vrste tistih, ki niso samo prepevali, temveč tudi vodili in usmerjali številne pevske zbore. Kot ljubiteljski zborovodja je vodil pevske zbore v Kamniku, Tessendorfu, Bruslju in Ljubljani, pa tudi v mladinski delovni brigadi. Višek reproduktivnega ustvarjanja glasbe je bil v Ajdovščini in Dornberku. Povsod je bil zahteven zborovodja in le kot tak je lahko dosegal uspehe na nastopih in tekmovanjih doma in v tujini. Pri vsem tem se je na področju glasbene umetnosti izkazal tudi kot dober organizator in pisec strokovnih kritik.
Cene in njegova družina
Cene se je rodil očetu Poldetu in mami Viktoriji, rojeni Samec. Imel je dve sestri, Marjano in Cveto, ter brata Boža.
V zakonu z Lojzko Černič sta se jima rodila dva sinova. Miran je diplomirani inženir strojništva in ekonomskih ved, Božo pa je diplomirani inženir elektrotehnike in računalništva s statusom inovatorja na področju informatike. Ima tudi štiri vnuke in pravnuka.
Cene Matičič Kamniku
Velik del svojega življenja in dela je Cene Matičič posvetil Kamniku. Poleg pomembne vloge pri ustanavljanju kamniške gimnazije, je v okviru prvih povojnih kulturnih in drugih društev vodil, usmerjal in spodbujal razvoj kulturnega življenja. Bil je redni in aktivni član ter tajnik prvega slovenskega pevskega zbora Lira. Leta 1945 in 1946 je skupaj z doktorjem Čebuljem odločno in uspešno preprečil njegovo ukinitev. Poleg organiziranja in nastopanja na mnogih prireditvah in proslavah v tedanjem kamniškem okraju je napisal številne strokovne kritike s področja glasbene umetnosti. Objavil je serijo spominov na "Liro v tridesetih letih" ter o predvojnem utripu Kamnika, s strokovnimi zapisi je sodeloval v Kamniškem zborniku. S tehtnimi strokovno-znanstvenimi prispevki je utemeljeval svojo staro zamisel o kamniško-domžalskem prostoru kot ekonomsko in kulturno zaključeni regijski celoti v osrednjem prostoru Slovenije. Knjigo, ki jo je leta 1999 izdal v samozaložbi, Vizija davčnega, bančnega in kreditnega sistema 21. stoletja, je posvetil rodnemu Kamniku.
Za svoje bogato življenjsko delo je leta 2001 prejel naziv častnega občana občine Kamnik.
Viri:
- Cenetu Matičiču v spomin, Marjeta Žebovec, Gorenjski glas, 21. februar 2007
- V spomin: Cene Matičič (1920-2007), GG, Gorenjski glas, 16. februar 2007
- Cene Matičič: 1920-2007, Grozdan Šinigoj, Delo, 3. marec 2007
- Cenetu Matičiču naziv častnega občana občine Kamnik za njegovo bogato življenjsko delo, Kamniški občan, 28. marec 2001
- Glasba je posoda tvojega imena, Na klepetu s Cenetom Matičičem, 25. april 2001
- Dinastije na Slovenskem - Matičiči, Ko znanost zakoraka z glasbo, Hopla, 9. marec 2001