Rudolf Maister se je rodil 29.3.1874 v Kamniku v hiši s številko 49 (kasneje Šutna 16, danes Šutna 23) pri župni cerkvi kot najmlajši, tretji, sin finančnega uslužbenca Franca Maistra in Frančiške, rojene Tomšič.
Umrl je za posledicami kapi 26.7.1934 v Uncu.
Z velikimi častmi je bil pokopan na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Vojak v avstrijski vojski
Rudolf je osnovno šolo z odličnim uspehom obiskoval najprej v Mengšu, nato pa v Kranju, kjer je leta 1885 začel hoditi v kranjsko nižjo gimnazijo in jo leta 1890 tudi končal. Med letoma 1890 in 1892 je opravil peti in šesti razred ljubljanske gimnazije. Zaradi zgodnje očetove smrti (izgubil ga je star komaj tri leta) in ker sredstev za nadaljnje šolanje ni bilo več, je po 6. razredu vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Ves čas osnovnošolskega in gimnazijskega šolanja ga je nad vojaškim poklicem navduševal stric Lovrenc, ki je skrbel zanj po očetovi smrti, zato njegova odločitev, da postane vojak, ni bila presenetljiva. Kadetnico na Dunaju je končal leta 1894 in bil imenovan za kadeta ter naslovnega vodjo čete. Nato je kot častniški pripravnik služil v domobranskem regimentu v Celovcu in v Ljubljani, kjer se je vključeval v kulturno in družbeno življenje. Leta 1895 je postal poročnik, opravil več šol za častnike, v Ljubljani je obiskoval jezdarsko šolo za pehotne častnike. Kot častnik je služboval in sodeloval na vojaških vajah in tako spoznaval različne kraje in dežele habsburške monarhije oz. večino slovenskega narodnega ozemlja. Pozneje mu je to koristilo pri bojih za severno mejo ter pri določitvi meje z Avstrijo in Italijo. Po demonstracijah 1908 v Ljubljani ga je armada kazensko premestila v Przemyśl v Galiciji in  ga vključila v 18. domobranski polk. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne črte, nato pa je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Na napornih vojaških vajah je hudo zbolel, na zdravniškem pregledu so ga ocenili kot hudega pljučnega bolnika, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Še ne povsem ozdravljenega so ga 1913 premestili v črno vojsko (Landsturm). Služboval je v Celju, kjer je postal poveljnik izpostave Celje.

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marico Stergarjevo, ki mu je kasneje s svojim znanjem francoščine pomagala pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V Zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908).

Po začetku 1. svetovne vojne, 1914, so Rudolfa Maistra premestili v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 1916 je postal njegov začasni poveljnik. Zaradi ovadb nemških nacionalistov je bil marca 1917 premeščen v Gradec, kjer je bil povišan v majorja. Kot major je bil julija 1917 imenovan za stalnega poveljnika črnovojniškega okrožnega poveljstva v Mariboru., kjer je bil do razpada monarhije.

Maistra so nadrejeni ocenjevali za dobrega, marljivega in prizadevnega avstrijskega kadeta in častnika, čigar odlike so se kazale v vodenju moštva, pedagoških sposobnostih in oblikovanju vojaške skupnosti. Zgovorne so bile ocene njegovih odnosov do predstojnikov, vrstnikov in podrejenih ter vsebina vojaških aktov, ki govori, da se je dobro spoznal na orožje in mobilnost čet. Prav njegove intelektualne sposobnosti in izjemne športne lastnosti (telovadec, sabljač, plavalec, smučar) so mu omogočile strmo napredovanje na različnih vojaških šolah in službenih mestih. Štirikrat je kljub vsemu med službovanjem v avstrijski armadi imel težave, bodisi ker je ravnal zoper vojaške predpise bodisi ker je bil žrtev nemškega nacionalizma v armadi. V vseh štirih primerih je bil kaznovan zaradi svojega narodnega prepričanja.

Razpad Avstro-Ogrske in obramba slovenske severne meje na Štajerskem

V Mariboru se je Maister po juliju 1917 povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in ob koncu vojne sodeloval z Narodnim svetom na Štajerskem. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Svet ga je povišal v generala. V Mariboru, katerega mestni svet se je odločil za priključitev k republiki Nemška Avstrija, je imel Maister na razpolago le malo slovenskih vojakov in častnikov. V svoje čete je vabil slovenske vojske, vojske nemške narodnosti pa odslavljal. Po pritisku številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte skozi Maribor zaradi stavk socialdemokratskih železničarjev, je 9. novembra 1918 razglasil mobilizacijo na območju Štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Temu so nasprotovali Nemci , pa tudi Narodna vlada v Ljubljani ni podpirala Maistrove iniciativnosti. Kljub temu je ustvaril novembra 1918 slovensko vojsko na svojem območju z okrog 4000 vojaki in 200 častniki (Mariborski in Celjski polk, Tržaški bataljon, Topniško poveljstvo Maribor, Mariborski dragonski polk, Letalska stotnija Maribor in druge vojaške službe) pa tudi prvo slovensko vojaško realko. Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo (Schutzwer), vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena, in jo razpustil (razglas desno na sliki).

Tako je postal edini vojaški dejavnik v Mariboru, ki je imel pod svojim poveljstvom čvrsto vojaško organizacijo z okrepljeno zavestjo. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim poveljnikom R. Passyjem je 27.11.1918 sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem, ki je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku.

S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja, sklenjene pogodbe pa nista priznali tudi deželna vlada Štajerske in Koroške. 14.1.1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4.2.1919 pa v Radgoni. 13. februarja 1919 je bilo podpisano premirje.

Določitev meje z Avstrijo in Italijo

27.1.1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija, ki se je z Rudolfom Maistrom pogovarjala o določitvi meja. V slabo zasnovani slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bilo Maistru naloženo, naj pripravi obrambno črto. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov, Labotskega.

Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. Maister je bil izvoljen za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Z različnimi akcijami je želel pridobiti prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Dne 18.9.1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in postal mestni poveljnik Maribora. Od 1921-23 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general, odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru. Zbiral je gradivo o prevratu in napisal več spominskih člankov o njem (zbrani v Spominskem zborniku ob 60-letnici bojev za severno mejo 1918/1919, 1979). Bil je predsednik Narodne odbrane za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom, in spodbujal kulturo, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.

Priznanja, odlikovanja in spomin nanj v Kamniku

Rudolf Maister je bil v avstrijski armadi odlikovan z bronasto spominsko medaljo za oborožene sile (1898), Jubilejnim vojaškim križcem (1908), pohvalo z dekretom c. kr. Ministrstva za državno obrambo v priznanje za večletno posebno vneto in učinkovito urjenje enot (1910), Medaljo za vojaške zasluge (1916) in pohvalo c. kr. Ministrstva za državno obrambo (1917).

V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je prejel troje visokih odlikovanj. Za poveljevanje v koroški ofenzivi leta 1919, za izredne vojaške zasluge mu je bil podeljen Red belega orla III. Stopnje z meči, za »zasluge za kralja in domovino« na mirnodobskem vojaškem področju je dobil Karađorđevo zvezdo IV. Stopnje, za kulturno in književno delo je leta 1933 prejel Red sv. Save I. stopnje. Leta 1920 mu je bil podeljen ugledni naziv »častni adjutant Nj. Veličanstva Kralja«. Predsednik Češkoslovaške republike ga je odlikoval z vojnim križcem za vojaške in narodne zasluge.

General je bil deležen najrazličnejših časti. Cela vrsta slovenskih občin ga je imenovala za častnega občana oz. častnega meščana, prva leta 1919 občina Fram pri Mariboru. Sledile so ji še druge okoliške občine, nato pa s posebnimi slovesnostmi še občine, s katerimi je bil tesno povezan – Kamnik (15.4.1924), Kranj in Maribor. Diplomo, ki jo je Maister prejel ob imenovanju za kamniškega častnega občana (izdelal jo je Maksim Gaspari), so uničili Nemci pred očmi Maistrovih svojcev, a k sreči jo je pred tem slikal kamniški fotograf Aparnik in ta slika je še danes ohranjena v Sadnikarjevi muzejski zbirki.

Veliko ulico v Kamniku so Kamničani preimenovali v Maistrovo ulico. Na Maistrovo rojstno hišo na Šutni je bila 4.9.1938 vzidana spominska plošča (v sodelovanju z Josipom Nikolajem Sadnikarjem jo je oblikoval Jože Plečnik), ki so jo po vdoru Nemcev (1941) sneli, jo dali v hrambo Sadnikarjevim in jo po zaslugi Maistrovega borca in hkrati tudi častnega občana Občine Kamnik, Franca Leskoška Luke, 1969 ponovno namestili nazaj. Od leta 1970 dalje se po Rudolfu Maistru imenuje kamniška gimnazija, ki se danes skupaj z ekonomsko srednjo šolo imenuje Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik. 25. oktobra 1970 je bil na Trgu talcev v njegov spomin postavljen Maistrov spomenik, delo akademskega kiparja Antona Sigulina. Spomenik je odkril Franc Leskošek Luka.

29. marca, na dan Maistrovega rojstva, Kamničani od leta 1997 praznujemo občinski praznik. V avli Občine Kamnik je bila istega leta postavljena spominska plošča o razglasitvi 29. marca za občinski praznik. 29.3.1999 so obnovljeni železni most v podaljšku Maistrove ulice ob sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice poimenovali Maistrov most. V Kamniku je bila 25.9. 2003 ustanovljena podružnica Društva generala Maistra Slovenije.

Umetnik in organizator kulturnega življenja

Od zgodnje mladosti je bilo Maistrovo življenje speto s književnostjo, glasbo in slikarstvom. Kot gimnazijec je izdajal svoj dijaški list Inter nos in kasneje Večernico v rokopisu, črtico Pokopali smo jo je objavil v Vrtcu in pesmi (Mors ruit, Ob zibki) v dijaškem listu Vesna. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. V Celju je v letih 1913-14 urejal »literarno-znanstvene vaje Savinja«. Pesmi je kasneje objavljal večinoma v Ljubljanskem zvonu in Slovanu (Ženska in vino, Ciganka, Brodnik, Moj vinski kot, Patra Feliksa zdravilo, Legenda, Iz boja, Domov, Bolno srce, Ptičja romanca…). Leta 1904 je izdal zbirko Poezije. Njene značilnosti so zgledovanje pri Aškerčevi baladi in Heineju, anakreontska motivika in romantična ironija. Močnejše so fantovske pesmi v ljudskem duhu. Takšna je večina pesmi iz druge zbirke Kitica mojih (1929), iz katerih veje možato narodno čustvo. V pesmih je izražal narodnoosvoboditeljstvo in bolečino ob tragediji, da je v 1. svetovni vojni padlo toliko fantov.

Ob državnem prazniku Rudolfa Maistra 2013 je naslednji dan, 24. novembra, prvi program Radia Slovenija predvajal praznično oddajo ob otvoritvi Maistrove sobe in muzeja v generalovi rojstni hiši v Kamniku. Avtor oddaje je Matjaž Brojan.
Za poslušanje oddaje klikniteTUKAJ