Profesor Stane Gabrovec se je rodil 18. aprila 1920 na Zapricah v prostorih upravne zgradbe današnjega kamniškega muzeja. Njegova družina, oče, mati in starejši sestri Jožefa ter Olga, je živela od očetovega zaslužka pri železnici. In tudi on je kot majhen fantič sanjal, da bo nekoč železničar. Iz nekaterih pripovedi njegove sestre Jožefe je predvsem razviden globoko spoštljiv odnos do staršev, posebej matere, ki je vzgajala otroke v strogi disciplini in globoki krščanski veri. Oboje je postalo plodna osnova 'kasnejšega osebnostnega razvoja Staneta Gabrovca. Med njegovo kamniško druščino in sošolci srečamo Emilijana Cevca, pa Savinškove fante, Janeza Matjašiča, ki je že tedaj imel zbirko hroščev in medvedjih kosti iz Mokriške jame, ... Na predvojnih Zapricah je preživljala poletni oddih številna gospoda, med njimi tudi nekateri ugledni Slovenci. Tako sodijo med podobe iz najzgodnejšega obdobja tudi spomini na Otona Župančiča in njegove sinove, Franceta Koblarja, književnika Juša Kozaka in na družino profesorja Franca Šturma.
Ne brez družinskih odpovedi, kajti v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila izobrazba velik prestiž, so nadarjenega kodrolasega dečka poslali v škofove zavode v Šentvid. Tam so njegovo izjemno nadarjenost vodili najboljši slovenski učitelji tistega časa. In kot sam v spominih ob mnogih priložnostih pripoveduje, je bil med njimi še posebej čislan profesor Šolar, ki je postal njegov vzornik za vse življenje. Stroga zavodska disciplina, ki je med drugim gojence navajala na spanje v nezakurjenih prostorih, jutranje umivanje do pasu z mrzlo vodo ... je slonela na skupni volji, ki je hotela kvaliteto in dobro. V nižji gimnaziji najprej podzavestno ko je bilo potrebno enostavno znati, ubogati stroga hišna pravila ali pa oditi. V višjih razredih pa je skupna volja prerasla v zavestno artikulirano hotenje. Poleg odličnosti znanja je bila odločitev za narodnost In krščanstvo zavestna vrednota, za katero so se dijaki Jegličevih zavodov navdušili in hoteli delati. In v številnih gimnazijskih krožkih so se tedanji gojenci posvečali dramatiki, pesništvu ... in neredko uprizarjali grške ali francoske drame v izvirnih jezikih. Vendar so se gojenci živo zanimali tudi za pereče socialne teme. Iz teh krožkov so se rojevali bodoči strokovnjaki, pesniki, arhitekti ... napredna slovenska katoliška inteligenca.
Vnašanje visokega etosa v delo je postalo tako rekoč razpoznavni znak dijakov prve slovenske gimnazije, ki je dala poleg izjemnega klasičnega znanja poseben pečat življenju Staneta Gabrovca. Po maturi leta 1939 je odločil za študij klasične filologije na univerzi v Ljubljani. Prva študentska poletja je preživljal na Bohinjskih tednih kot navdušen zarjan, član levo usmerjenega katoliškega akademskega društva, kjer je našel svoje številne somišljenike in prijatelje.
Študij je prekinila vojna vihra, ki ga je gnala najprej v internacijo v Gonars in naprej v konfinacijo v bližini Novare, v delovna taborišča v Švici in mu tik po koncu vojne v srečni okoliščini namenila semester študija klasične filologije in arheologije v Bernu.
Po vojni je nadaljeval študij v seminarju klasične filologije na ljubljanski univerzi, ki je po njegovi lastni pripovedi dajal svetlo zatočišče pred povojnimi dogodki in kjer so se stkala tudi največja prijateljstva, npr. s pisateljem Alojzom Rebulo.
Po opravljeni diplomi leta 1948 ga je tedanji ravnatelj prof. Jože Kastelic povabil v Narodni muzej. Tam je ostal skorajda štiri desetletja. Postal je kustos za prazgodovino in, kot sam večkrat prav rad poudari, bil takorekoč od usode pahnjen v vedo, ki se ji je ves posvetil in ji tudi dal evropski pečat. Doktoriral je v Zadru leta 1962 s temo Prazgodovina Gorenjske in tako zamejil svoje znanstveno raziskovanje v času prazgodovinskih kovinskih dob ali, natančneje, osvetlil s pionirskim raziskovanjem čas od Homerja do Vergila, tj. zadnje predkrščansko tisočletje na tleh Slovenije.
Enoumju povojnega ikonoklazma se je upiral na njemu lastni način: s temeljitim delom, poglobljenimi, mednarodno priznanimi študijami in človeško neuklonljivostjo. Vendar pa tudi sam priznava, da se v zavetju Narodnega muzeja ni nikoli počutil kakorkoli utesnjenega. Med sodelavci je našel nekaj izjemnih prijateljev. Vsakdanji politični problemi pa kot da so se ustavljali ob visoki ograji muzejskega parka ... Svoje študije je naslonil na detajlno poznavanje in tesno sodelovanje z nemško arheološko šolo. Pod njegovim budnim očesom se je začelo mučno in dolgotrajno dokumentiranje starih arheoloških najdb v slovenskih in tujih muzejih, predvsem v Trstu, Gradcu in na Dunaju. Precizne študije je podprl z vzorčnimi izkopavanji v Stični med leti 1967-1974, naselbini iz stare železne dobe, ki je bila v tedanjem času večja od znamenite Troje. Na njegovo široko odprto pobudo so se izkopavanj udeležili številni najuglednejši strokovnjaki iz Nemčije in drugih dežel. Ob zahtevnem strokovnem delu se je oblikovala vrsta danes najvidnejših slovenskih arheologov, ki so bili tedaj študentje ljubljanskega arheološkega seminarja. Zaradi nenadne smrti dveh profesorjev in na ostro zahtevo študentov je namreč Stane Gabrovec postal tudi honorarni profesor s celotno redno obveznostjo na arheološkem oddelku Filozofske fakultete.
Ob obsežno začrtanem muzejskem delu z vsakoletnimi poletnimi izkopavanji in nedvomno številnih odgovornostih v Centru za balkanološke študije pri bosanski akademiji je bilo nesebično pedagoško razdajanje na ta način morda ovirano. Ali kot omenja profesor Gabrovec sam: morda bi se vendarle moral odločiti za pedagoško delo v celoti, toda trenutnim Kavčičevim otoplitvam konec šestdesetih let kljub vsemu ni preveč zaupal. Kakorkoli je že bilo, njegovi študentje nismo ob študiju nikoli niti slutili teh trdih obstranskih bojev. Profesor Gabrovec je z bleščečimi predavanji, trdim delom, strogostjo in prvovrstnim vzgledom vzgojil generacije slovenskih arheologov in utemeljil t. i. slovensko prazgodovinsko arheološko šolo, priznano in spoštovano doma in v svetu. Ktemu so mnogo prispevala sodelovanja s sosednjimi deželami, predvsem naravoslovnim muzejem z Dunaja, iz Gradca in Trsta, pri katerih je poleg tedanjega ravnatelja Narodnega muzeja Jožeta Kastelica Gabrovec nosil pommeben delež. Ta sodelovanja pa so rodila nepozabno mednarodno razstavo Situlska umetnost, ki je gostovala na Dunaju, v Padovi in Ljubljani. Na njej so bili prvič prikazani vsi spomeniki situlske umetnosti v prostoru od Bologne do Slovenije in Avstrije in izdana je bila za tiste čase razkošna publikacija.
Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da je Gabrovčevo pedagoško in muzejsko delo raslo iz njegovih elitnih znanstvenih raziskav. V prvi vrsti razprave, s katerimi je začrtal znanstveni okvir prazgodovinske dobe Slovenije; v predavanju na Jugoslovanskem arheološkem kongresu v Ljubljani 1963. je definiral izhodišča raziskav, ki so na eni strani slonele na kronoloških shemah nemške prazgodovinske šole, na drugi pa izhajale iz poglobljenih analiz slovenskega gradiva, ki je predstavljalo posebnost železodobne kulture na naših tleh. Gabrovčev cilj je bil jasno začrtan: določiti izvor gradiva ali njegovo samoniklost in na podlagi tega izdelati kronologijo in določiti železodobna kulturna področja. Podlago za študijo so dala predvsem izkopavanja gomile 48 iz Stične, na kateri je Gabrovec uspel pokazati, da železodobna kultura v jugovzhodnoalpskem prostoru še zdaleč ni enotna. Kasnejše raziskave so pokazale značilnosti posameznih kulturnih področij, tehtnost njegovih razprav pa so pokazala kasnejša obsežna arheološka izkopavanja na Dolenjskem in domala na vsem slovenskem področju. Številne trditve so bile kasneje razčlenjene in razvite. Postale so baza kasnejšim spoznanjem, dopolnile, a tudi v polnosti uveljavile Gabrovčeve kronološke sheme. S številnimi raziskavami slovenskih arheologov, šolanih predvsem v Gabrovčevem seminarju, je v zaključnih desetletjih prejšnjega stoletja dobila starejša železna doba v slovenskem prostoru novo podobo.
Kot Gabrovec z nemajhnim zadovoljstvom ugotavlja v jubilejni petdeseti številki Arheološkega vestnika, vodilni slovenski arheološki reviji, je največji dosežek raziskovanja starejše železne dobe na Slovenskem predvsem v tem, da sloni na lastnih, slovenskih znanstvenih izsledkih. Ti so pokazali svojskost starih, predhodnih bronastodobnih kultur in odprtost železnodobnih družb proti tedanjim političnim in kulturnim centrom v Italiji, Grčiji, na Balkanu in v Podonavju.
Tik preden se je razdrobila druga Jugoslavija, leta 1987, je že omenjeno Gabrovčevo sodelovanje v Centru za balkanološke študije pri bosanski akademiji obrodilo izjemen sad skupnih raziskav. V petem zvezku Praistorije jugoslovenskih zemalja je izšla najobsežnejša in najpopolnejša predstavitev železne dobe na tleh tedanje Jugoslavije. Stane Gabrovec, avtor in soavtor zajetnih poglavij o zahodnih kulturnih skupina in sourednik pri predhodnih štirih zvezkih, je sprejel nehvaležno vlogo glavnega urednika pri petem zvezku. Poleg neobhodnih kronoloških razprav in analiz gradiva so bila temeljito predstavljena poglavja o prazgodovinskih naselbinah, načinu pokopa, gospodarstvu in trgovini, duhovni kulturi in družbenih ureditvah.
Knjige, v skupnem seštevku preko 40.000 tiskanih strani, so postale učbenik generacijam sedanjih in bodočih arheologov.
Isto leto ga je ob prihodu z letnega dopusta na delovni mizi, na kateri so nastajale temeljne študije slovenske arheologije in pred katero smo študentje trepetali pred nepopustljivim, strogim profesorjevim očesom, čakalo lakonično obvestilo muzejske uprave, da je s prvim dnem naslednjega meseca tistega leta upokojen. Tudi tokrat je bil njegov odgovor kakor vselej enak - nadaljnje temeljito in poglobljeno delo. V domačem stanovanju si je ob ljubeznivi soprogi Eriki, profesorici grščine na ljubljanski Filozofski fakulteti, uredil delovno sobo z obsežno arheološko knjižnico. Ob eni od okroglih obletnic so mu sinovi podarili računalnik. In tako je profesor Gabrovec zaoral svojo upokojensko ledino; zapolnil jo je z desetinami novih del, med najpomembnejšimi je zagotovo monografija Stična, v kateri je s številnimi sodelavci predstavil rezultate dolgoletnih arheoloških raziskovanj na prazgodovinski naselbini na Viru pri Stični.
Priznanja v tujini so velikodušno prišla pred slovenskimi. V petdesetih, ko je prebil celo leto kot asistent pri profesorju Kimmigu v Tuebingenu, je eminentno nemško povabilo na profesorsko mesto zavrnil v trdni, preroški zaverovanosti v slovenstvo. Leta 1985 je postal član bavarske akademije znanosti, dve leti kasneje tudi slovenske. Je nagrajenec Slovenskega arheološkega društva in ob osemdesetletnici dobitnik Zoisove nagrade, namenjene slovenskim vrhunskim znanstvenikom. Poleg članstva v Centru za balkanološka ispitivanja pri nekdanji bosanski akademiji je član Nemškega arheološkega inštituta v Berlinu, Inštituta za etruščanske in italske študije ter Inštituta za prazgodovino Italije v Firencah.
Vendar je poleg številnih temeljnih znanstvenih razprav in pregledov v najvidnejših arheoloških revijah s slovensko pomladjo in osamosvojitvijo vstopil v slovenski kulturni in politični prostor tudi Stane Gabrovec, ki smo ga nekateri Slovenci poznali že s slovitih srečanj v zamejski Dragi pri Opčinah nad Trstom in kramljanj v Družini, Novi reviji in Tretjem dnevu. Korak v slovensko kulturno in politično javnost je šele omogočil njegovo polno, duhovno in razumsko udejanjanje, če smemo zanosno zapisati, njegovo popolno, tudi javno predajo krščanskemu slovenstvu, za katerega je zorel in gorel vse svoje življenje in se mu še sedaj v polnosti dosledno ustvarjalno podarja. Svoje široko vedenje črpa iz podrobnega poznavanja slovenske in svetovne literature ter filozofije. Njegova neizmerna duhovna moč pa raste iz globoke, osebne vere.
Življenje mi je ponudilo izjemno priložnost. Profesorja Gabrovca sem spoznala v arheološkem seminarju v kletni sobi Filozofske fakultete kmalu po tistem, ko je prevzel seminar za prazgodovinska obdobja. Zelo dobro se spominjam prvega predavanja iz cikla o bronasti dobi. Natančno ob uri je vstopil profesor Gabrovec. V hipu je med nami, razposajeno študentarijo, zavladala popolna tišina. Seminarsko sobo je napolnila poltema in oglasilo se je poglasno brnenje, najbrž ne mnogo manj kot tono težkega predpotopnega grafoskopa. Prvo predavanje je profesor začel z grškimi verzi iz Iliade. Še preden nas je torej prepustil kronologijam in brezupju tipologij, nam je vzneseno podaril milino Homerjeve besede.
Ko danes za silo lovim nesluteni razvoj arheološke vede, se nehote zavem profesorjeve preroškosti. V časih njegovih arheoloških seminarjev se je situlska umetnost razlagala strogo realistično in v duhu pozitivizma 19. stol., šele kasneje so jo raziskovalci začenjali povezovati z miti iz etruščanskega in grškega sveta. Tako moremo na primer povezati upodobitev dvoboja ob truplu mrtveca z bronaste situle s Kandije v Novem mestu s podobnimi upodobitvami na etruščanskih vazah in seveda s slovitim Homerjevim opevanjem boja za Patrokiovo truplo. Najnovejše raziskave torej gredo v smer, ki jo je nam študentom intuitivno in v veliki ljubezni do klasične literature preroško nakazal profesor Gabrovec že pred tremi desetletji.
Predstavitev njegovega pomembnega raziskovalnega in pedagoškega dela pa bi gotovo bila nepopolna, če ne bi povedali, da je avtorica številnih novih študij na novi smeri prav njegova nekdanja študentka Teržanova, redna profesorica na berlinski univerzi.
Tu bi se najbrž predstavitev klasičnega filologa, arheologa, univerzitetnega učitelja, muzealca, misleca in akademika Staneta Gabrovca lahko končala. Vendar le v primeru, da je ne bi pripravili za Kamničane, ki ga osebno poznajo in visoko cenijo. Mnogi so ga pogosto srečevali na brezštevilnih visokogorskih poteh in hribovskih brezpotjih. Petinsedemdesetleten se je brez težav povzpel na Špik in Škrlatico. Vsako pomlad ga Kamničani redno srečujemo na primoških nedeljah. Za vse svete redno prihaja na družinski grob na kamniških Žalah in prižiga sveče neminljivega prijateljstva na grobovih umrlih prijateljev. Poznamo ga iz občudujočih pripovedovanj obeh njegovih sester, s katerima je bil vse do njune smrti tesno povezan. Sestri Jožefi, ki mu je s skromnimi paketi lajšala stiske internacije, je ganljivo vračal naklonjenost z brezštevilnimi pismi in karticami od vsepovsod.
Torej ga smemo Kamničani s ponosom in po pravici prištevati med svoje najzvestejše in najuglednejše someščane in mu ob visoki obletnici najiskreneje čestitati!
V letu 2002 je akademik prof. dr. Stane Gabrovec postal častni občan občine Kamnik.
Akademik prof. dr. Stane Gabrovec je umrl 12. januarja 2015.
Avtorica sestavka je dr. Verena Perko, objavljen pa je bil pod naslovom 'Prof. dr. Stane Gabrovec osemdesetletnik' v Kamniškem zborniku XVI/ 2002,
Spodaj na sliki je posnetek s prireditve ob 90-letnici akademika prof. dr. Gabrovca 20. aprila 2010 v Muzeju na Zapricah v Kamniku
(foto Branko Novak)
Na sliki z leve: častna občana dr. Niko Sadnikar in akademik dr. Stane Gabrovec, župan Kamnika Tone Smolnikar, akademik dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU
