Emilijan Cevc se je rodil 5. septembra 1920 v trgovski družini v Kamniku, v najmanjši razstavni sobi današnje Maleševe galerije. Plodno in polno življenje enega naših najuglednejših znanstvenikov umetnostnih zgodovinarjev se je izteklo 30.1.2006 v Ljubljani.
Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, nato pa ga je pot zanesla v Novo mesto, kjer je končal nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Po maturi 1940 se je vpisal na oddelek za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil takrat vodilni profesor France Stele. Od takrat je bilo njegovo življenje 32 let, vse do Steletove smrti, tesno povezano s profesorjem Diplomiral je leta 1946 (poleg umetnostne zgodovine je študiral tudi primerjalno književnost), 1952 pa je doktoriral z disertacijo o gotski plastiki na Slovenskem. Do diplome je delal v seminarju kot volonterski bibliotekar, po diplomi pa je bil dodeljen za kustosa Narodni galeriji. Po letu dni je moral na služenje vojaščine, nato je po dveletni brezposelnosti (zaradi ozkosrčnosti povojne oblasti ni mogel predavati na univerzi) 1950 postal asistent v tedaj ustanovljeni Sekciji za zgodovino umetnosti na Inštitutu za zgodovino pri SAZU, ki jo je vodil France Stele. S tem je Cevčeva poklicna pot dokončno krenila v znanstvenoraziskovalno smer. Leta 1955 je postal strokovni in 1958 znanstveni sodelavec, 1968 pa znanstveni svetnik. Leta 1972 je prevzel upravništvo sekcije, ki se je istega leta osamosvojila v Inštitut za zgodovino umetnosti in se pozneje preimenoval v Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. Vodil ga je 20 let vse do svojega pokoja leta 1992. Bil je predsednik inštitutskega znanstvenega sveta. Po študiju se je v letih 1962/63 kot Humboldtov štipendist izpopolnjeval tudi v Münchnu pri profesorju Th. Müllerju. Honorarno je najprej predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo in nato več let zgodovino in varstvo sakralne umetnosti na Teološki fakulteti.
Od naravoslovca do umetnostnega zgodovinarja
Emilijanovi interesi so bili mnogostranski. V rosni mladosti ga je najprej prevzela narava s svojim živim in neživim svetom. Zbiral je hrošče, metulje, školjke, minerale in o tem pisal v revijo Proteus. Privlačila ga je tudi zgodovina in starine. Ko je že vse kazalo, da ga bo premamilo naravoslovje, se je v njegovem življenju dogodil nenaden preobrat. Med počitnicami, ki jih je leta 1936 preživljal v Slovenskih Konjicah, mu je prišla v roko knjiga Izidorja Cankarja "Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi" (prebral jo je šestkrat zapored) in mu sunkovito začrtala pot v prihodnost. Umetnostno zgodovino je vzljubil.
Raziskovanje je usmeril predvsem v umetnostno preteklost slovenskega ozemlja (najbolj mu je bilo poleg Kamnika ljubo škofjeloško ozemlje in Novo mesto) ob poglobljeni umetnostnogeografski metodi (dopolnil je Steletovo). Metoda je narekovala predvsem študij spomenikov na terenu, ki jih je s prefinjenim čutom slogovno in morfološko analiziral ter ikonografsko pojasnil ter jih motril v luči primerjav z umetnostjo sosednjih dežel, zlasti Furlanije in Avstrije, razen teh pa Bavarske, Italije, Češke in Madžarske (v tujino je hodil na študijske obiske in si ogledoval spomenike na terenu, muzejske zbirke, razstave, udeleževal se je mednarodnih strokovnih srečanj in srečanj v strokovnih knjižnicah).
Emilijan Cevc je v dolgoletnem znanstvenem delu posegel daleč nazaj v preteklost, do antike in starokrščanske dobe, se posvečal pionirskim raziskavam srednjeveške umetnosti na Slovenskem, zlasti (gotskemu) kiparstvu, preučeval umetnost reformacije, zlasti njeno ikonografijo, in raziskoval umetnost od 17. stoletja z barokom vse do sodobne umetnosti. Posegal je tudi na področja sorodnih humanističnih strok, zlasti etnologije, zgodovine in arheologije in spremljal pomembne likovne ustvarjalce.
Svoje prvo delo na področju umetnostne zgodovine je opravil v Škofji Loki, ko mu je prof. Ivan Molinaro kot njegov razrednik v šestem gimnazijskem razredu v Ljubljani poveril nalogo, da je na šolski ekskurziji sošolcem razložil umetnostni pomen cerkve na Suhi.
Cevčevo zgodnje raziskovanje se je osredotočilo na srednjeveško umetnost, ki se ji je oddolžil s študijami o arhitekturi, slikarstvu in ikonografiji. Po nasvetu Franceta Steleta se je kot eden prvih njegovih učencev, ki so si na precejšnji ledini naše umetnostne zgodovine razdelili neobdelana področja, še posebej usmeril v srednjeveško kiparstvo (s približno sedemdesetimi znanimi gotskimi kipi je bilo slabo raziskano, s Cevčevimi raziskavami je število poskočilo na štiristo). Gotika mu je bila blizu tudi zaradi njegove čustvene in religiozne predanosti, s katero se je znal vživeti v sporočilo starodavnih kipov, ki jih je odkrival v romarskih cerkvah, kapelicah in oltarjih. O srednjeveškem kiparstvu je tudi predaval tako v Sloveniji kot v tujini: na Dunaju, v Gradcu, Passarianu, Pragi, Kolnu, v Kopru, Benetkah, Gorici.
Že med srednjeveškimi raziskavami se je Cevc poglobljeno lotil tudi preučevanja umetnosti 17. stoletja, vse intenzivneje pa se je raziskavam posvečal od srede sedemdesetih let. Kot soavtor je pripravljal razstavo Umetnost 17. stoletja na Slovenskem (1986), ki je sprožila pionirske raziskave slikarstva tega stoletja. Z novimi dognanji je osvetlil delo kiparja iz Judenburga, problem romanske kapele na Malem gradu v Kamniku, umetnost reformacije pri nas, Valvasorjevega umetniškega kroga, stilne začetke nemškega baročnega kiparja Leonharda Kerna. Del raziskav je posvetil umetnostni situaciji Beneške Slovenije in zvezam s furlansko umetnostjo. Posegel je v ikonografske, arheološke in etnografske probleme. Posebne pozornosti je namenil poslikanim panjskim končnicam, ikonografsko in slogovno jih je analiziral, ugotavljal je njihovo razmerje do visoke umetnosti, poglabljal se je v okoliščine, ki so pogojile njihov nastanek v 18. stoletju in sledil širjenju pojave iz Slovenije v druge pokrajine. Sodeloval je pri postavitvi zbirk poslikanih panjskih končnic v radovljiškem čebelarskem muzeju in pisal o njih v muzejskem vodniku. Tematiko je predstavil tudi v osrednjem predavanju na mednarodnem simpoziju ob razstavi Pisane slike na čebelnjaku - poslikave iz Slovenije v Bavarskem nacionalnem muzeju leta 1991. Zgoščen pregled umetnostnega razvoja na Slovenskem od naselitve do impresionizma je podal v knjigi Slovenska umetnost (1966). Moderno umetnost je spremljal z eseji in kritikami ter z uvodi v razstavne kataloge, med drugim tudi razstave slikarstva 19. stoletja in impresionizma v Ljubljani, Beogradu, na Dunaju, v Berlinu, Pragi, Stuttgartu, Amsterdamu, Barceloni, Madridu, Lizboni, Sofiji in Budimpešti. Bil je soavtor razstave Umetnost na tleh Jugoslavije v Parizu 1971 in sodeloval pri razstavah o Parlerjih in umetnosti mehkega sloga v Kölnu l. 1978 ter o gotiki na Štajerskem v St. Lambrechtu l. 1978. Vse to je močno utrdilo njegov položaj v mednarodni znanstveni družbi.
S svojo predanostjo je bil nepogrešljiv in priljubljen na več področjih
Emilijan je bil član več strokovnih društev, na tujem je bil včlanjen v Deutscher Verein für Kunstwissenschaft in v Gesellschaft für Schweizerische Kunstgeschichte.
Sodeloval je s spomeniškimi zavodi po vsej Sloveniji in tako ustvarjalno povezoval znanstveno raziskovanje in praktično konservatorske naloge. Bil je v umetnostnih komisijah več muzejev in galerij, nepogrešljiv na Slovenski matici in kot Steletov naslednik očarljiv razlagalec umetnin pri slovenskem centru PEN. Opravljal je strokovna javna vodstva po muzejskih in galerijskih razstavah, vodil je strokovne ekskurzije.
Zaželen je bil v uredniških odborih leksikalnih edicij, kjer je nastopal tudi kot pisec gesel in bil zavzet svetovalec (Enciklopedija Slovenije, Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija likovnih umetnosti, Likovna enciklopedija Jugoslavija, Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršćanstva, Osterreichisches biographisches Lexikon, Allgemeines Kunstler Lexikon).
Marsikateri spomenik je s svojo prepričljivo, z argumenti podprto besedo, ki je temeljila na njegovem širokem in poglobljenem zanju, rešil pred usodnimi administrativnimi ukrepi in neprofesionalnimi posegi. Dolga leta je bil član strokovnega sveta pri republiškem spomeniškovarstvenem zavodu in član škofijske komisije za cerkveno umetnost in varstvo sakralne dediščine ter član akademijske terminološke komisije. Prizadeval se je za oblikovanje muzeja cerkvene umetnosti v Stični. Leta 1948 je bil med ustanovitelji strokovnega glasila Varstvo spomenikov.
Predaval je v Sloveniji in tujini, tako za strokovno kot tudi širšo publiko. Sodeloval je z arheologi, zgodovinarji in naravoslovci, zaradi njegovih zaslug so ga >posvojila< slovenska starodavna mesta in za svojega so ga šteli etnologi, saj je gojil prav posebno ljubezen do ljudske ustvarjalnosti.
Emilijan je bil tudi odličen poznavalec jasličarstva. Leto za letom je postavljal vedno ljudskemu očesu prijetne jaslice po vseh predpisanih merilih, za katere je sam izdelal figurice in (kamniško) scenografijo.
Od leposlovnega do strokovnega pisca
V času študija je privrel na dan Emilijanov literarni talent. Začel je objavljati kratko prozo (črtice in povesti) v periodikah, v Kocbekovem dejanju, Naši zvezdi in Mladiki. Za eno izmed črtic je kritik Tine Debeljak celo zapisal, da se za njo pod psevdonimom skriva znan pisatelj. Leta 1944 je stopil pred javnost s samostojno zbirko Preproste stvari, ki mu je prinesla dve nagradi, Finžgarjevo in nagrado Pokrajinske uprave. Želeli so jo prevesti tudi v češčino in italijanščino pa Cevc na to ni pristal. V letu 1999 je bila knjiga ponatisnjena. Po tej knjigi Cevc literarno, razen nekaj priložnostne kratke proze, leposlovnih prevodov, spremnih besed o avtorjih in pesmi, ni več ustvarjal.
Posvetil se je umetnostni zgodovini in svoj dar za pisanje (izviren slog, dognan jezik) namenil strokovnim besedilom. Desetletja intenzivnega dela, tako terenskega, kabinetnega kot arhivskega in študijska potovanja ter navezovanje stikov z evropskimi znanstveniki je rodilo Cevčevo bogato znanstveno bibliografijo. Napisal je več sto razprav, člankov in številne monografije s področja umetnosti, posvečal pa se je tudi etnografskim in arheološkim temam. Ni pomembnega poglavja, kamor s svojimi razpravami ne bi posegel. Obsežen znanstveni opus priča o izjemnem znanstveniku, slog del pa tudi o njegovi literarni nadarjenosti.
Že leta 1944 je v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil razpravo o poznogotskih freskah v cerkvi na Križni gori. Nato se je študijsko najbolj poglobil v gotsko kiparstvo in najvidnejši plod tega predanega in potrpežljivega dela pomeni poleg številnih razprav, katalogov in razstav knjižna trilogija o starejšem kiparstvu na Slovenskem v časovnem razponu od zgodnjega srednjega veka do praga baroka v prvi tretjini 17. stoletja: Srednjeveška plastika na Slovenskem (1970), Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom (1981), izdana pri Slovenski matici, ki uvršča gotsko kiparstvo med najbolj obdelana poglavja naše umetnostne preteklosti. Napisal je tudi Gotsko kiparstvo (1967), katalog Gotsko kiparstvo na Slovenskem (1973). Izsledke je pozneje v posameznih razpravah dopolnjeval z novimi dognanji.
Preučevanje umetnosti 17. stoletja je povečalo število imen in del tega časa, novoodkriti arhivski podatki so dopolnili biografije umetnikov ali pomagali pri atribucijah, posamezne umetnine je nadrobno slogovno analiziral in ikonografsko razrešil ter ugotovil vplive grafičnih listov. Uveljavil se je kot stalni sodelavec pri reprintih Valvasorjevih knjig, pisal je o posameznih slikarjih (Jernej Ramschissl, Almanach, Hans Georg Gaiger) in o posamičnih slikah ali poslikavah iz 17. stoletja
Med širše kroge bralcev je leta 1966 ponesla Cevca Slovenska umetnost, ki vsebuje zgoščen pregled umetnostnega snovanja na Slovenskem od naselitve naših prednikov do začetka 20. stoletja. Pomeni celostno sintezo vsega dotedanjega vedenja o likovni umetnosti pri nas.
Cevc je bil eden zadnjih naših univerzalnih strokovnjakov umetnostnozgodovinske znanosti kot celote, izjemen poznavalec našega celotnega spomeniškega patrimonija, spomeniškega in muzejskega gradiva.
O spomeniškovarstveni problematiki je zlasti v zgodnjih letih objavil več člankov (Obraz domovine). Bil je stalni dopisovalec Loških razgledov, pisal je v zgodovinske zbornike (Kranjski, Mengeški in Kamniški).
S svojim pisanjem je pripomogel, da so naše umetnine prodrle v mednarodno strokovno vednost. Njegova zgodovinska dela bodo ostala za vedno zanimiva, vznemirljiva in spodbudna, ker so v svojem razpravljanju živa in ker skoznje bralcu ves čas govori s svojo dojemljivostjo tudi izjemno občutljiv avtor. Tam, kjer nam pripoveduje o novejših ustvarjalcih, katerih umetnine nam lahko približa šele čuteča osebnost in kjer šolsko priučene metode umolknejo, pa je Cevc izstopal tudi kot edinstven in sijajen interpret, ki je znal približati umetnine v vseh odtenkih, z vso dušo in ustvarjalnostjo ter tudi z liričnim zanosom, v katerem se je lahko zasvetila tudi njihova notranja luč, ne le zunanja forma ali motiv.
Kamnik je predstavil Sloveniji in svetu
Posebno pomemben je njegov delež pri raziskovanju, promociji in ohranjanju dediščine mesta Kamnik in kamniške okolice, ki ga je z njemu lastno občutljivostjo in z veliko ljubeznijo vključeval v vse preglede slovenske dediščine na tujem kot doma v številnih razpravah in temeljnih pregledih. S tem je poskrbel, da so se umetnostni spomeniki iz Kamnika in okolice velikokrat znašli na najuglednejših mestih tako v knjigah, publikacijah kot tudi drugače.
Kamniku je posvetil številne strokovne prispevke, npr. o umetnostnih vzponih in upadih mesta in o njegovih starih upodobitvah, obdelal je poznogotsko kamnoseštvo v kamniški okolici, kamniški frančiškanski samostan in mestni obrambni jarek (zgodovinski urbanizem in rekonstrukcija mestnega obzidja), predstavil je poznoantični mozaik iz Tuhinjske doline, poznogotski relief iz Mekinj, pisal je o motivu Veronike z Malega gradu, o romanski malograjski kapeli, Sv. Primožu nad Kamnikom med romaniko in pozno gotiko, o domačih umetnikih Fortunatu Bergantu, Matiji, Antonu in Maksu Koželju, Mihi Malešu.
Zlasti velike zasluge ima pri ohranjanju in obnavljanju kulturne dediščine. Neposredno je dolga leta usmerjal prenovo Malega gradu, sodeloval je pri restavriranju cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom. Sodeloval je tudi pri mnogih drugih konservatorskih in restavratorskih odločitvah, bodisi pri sakralnih in profanih arhitekturah in freskah, bodisi pri premični kulturni dediščini, pri oljnih slikah, kipih, umetnoobrtnih izdelkih.
Nagrade in priznanja
Znanstveno delo je Emilijanu Cevcu prineslo veliko nagrad in priznanj. Potrditev njegovega znanstvenega dela v mednarodnem krogu je prestižna Herderjeva nagrada, ki jo je leta 1984 prejel na Dunaju za posredovanje dosežkov slovenske umetnostne zgodovine svetu oz. za prikazovanje naše likovne ustvarjalnosti v okviru širše evropske kulture. Skupščina SAZU je Cevca 1981 izvolila za izrednega in 1985 za rednega člana. Leta 1997 mu je Slovensko konservatorsko društvo za življenjsko delo podelilo Steletovo nagrado, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, kjer je bil častni član, pa v letu 2001 prav tako za življenjsko delo najvišjo stanovsko nagrado Izidorja Cankarja. Ob njegovi 80. letnici mu je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta posvetil zbornik Vita artis perennis. Leta 2002 ga je Znanstvenoraziskovalni center SAZU imenoval za častnega člana. Leta 1990 mu je bil za ohranjanje kulturno umetniških vrednot podeljen naziv častni občan Občine Kamnik. Posebno priznanje njegovi osebnosti pa lahko vidimo tudi v tem, da je postal v vseh slojih ljubiteljev in poznavalcev naš najbolj popularen umetnostni zgodovinar in že kar ponarodeli sinonim za apostola umetnosti.
Viri:
K osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca, Alenka Klemenc, Kamniški zbornik, 2002
Emilijan Cevc (1920-2006), Marko Lesar, Kamniški zbornik, 2008
Vita artis perenis - ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca, 2000
Nekrolog Emilijana Cevca, Marko Lesar, Kamniški občan, 14.2.2006
In memoriam Akademik dr. Emilijan Cevc (5.9.1920-30.1.2006), Ana Lavrič, Umetnostna kronika
Dragoceno izročilo učenjaka in umetnika, Milček Komelj, Delo, 21.2.2006
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrl-umetnostni-zgodovinar-cevc/142219
http://www.sazu.si/o-sazu/clani/emilijan-cevc.html
