Naš veliki kamniški plavalec Tone Cerer se je rodil 30. oktobra 1916.
Že kot otrok je občudoval žuboreče potoke in bajerje. Kot petletni deček je opazoval kopalce pri Titanovem jezu. Nepreviden, je padel v zraven deročo Mlinščico, iz katere pa ga je srečno rešil kasnejši učitelj Stane Pogačnik. Kmalu nato je mali Tonček izpolnil takrat dano obljubo in se naučil plavati. Pri tem je opazil, da je zmogel plavati in ostati pod vodo dlje, kot vrstniki - narava ga je namreč obdarila z izredno kapaciteto pljuč (odraslemu čez 8 litrov!). Njegovo spoštovanje do vode, izvirajoče iz zgode pri Titanu, se je kmalu spremenilo v ljubezen.
Ob zgraditvi letnega kopališča 1931 pod Skalco, z zajezitvijo Nevljice, se je petnajstletnemu Tonetu odločila športna pot. Prosil je takratnega trenerja v plavalnem klubu Ladota Stergarja, da bi preizkusil tudi njega. Že po prvih 20 metrih plavanja pod vodo je bil Tone precej pred ostalimi. Stergar ni bil slep, rekel mu je: "S tem trenutkom je konec tvoje dosedanje nogometne kariere!".
V sekciji so pričeli učiti Toneta pravilnega crawl plavanja. To je trajalo kar dve leti, saj je plavalna sezona v mrzli Nevljici trajala kvečjemu tri mesece na leto.
Že 26.6.1931 so se Kamničani udeležili na Iliriji v Ljubljani prvenstva LPP (Ljubljanske plavalne podzveze). Tone je nastopil med mladinci in med 9-imi vrstniki na 50 m prosto zasedel s 36,9 zadnje mesto. Takrat je Draško Vilfan (Primorje,Ljb) z 28,0 postavil nov jugoslovanski mladinski rekord.
28. avgusta 1931 je Cerer na propagandni tekmi v Kamniku med petimi tekmovalci dosegel 3. mesto, za Šerbcem (Ilirija) 30,6 in Majerjem (Primorje) 31,1. Naslednje leto 24.7.1932 je uspelo Tonetu, na LPP v Kamniku osvojiti na 50 m prosto med 6-imi juniorji že 4. mesto s 34,4. Zmagal je Lavrenčič (Ilirija) s časom 30,0. Na 200 m prosto pa med 7-imi mladinci 5. mesto. To je bilo takrat, ko je Kamničanka Valči Božič med mladinkami dosegla na 100 m prsno prvo (1:53,9) in na 100 m hrbtno drugo mesto!
1933 pa je Tone pričel segati tudi že po prvih mestih. Na športni dan 27.avgusta v Kamniku je na 50 m prosto med seniorji in juniorji deli s Šerbcem iz Ilirije prvo mesto (30,0 in 9 plavalcev). Na 200 m prosto je bil Cerer z 2:58,5 drugi, za Tavzesom (I) 2:57,8, tretji je bil Šerbec s 3:07,7.
V tem letu je Tone postal mladinski prvak Slovenije na 200 m prosto in 100 m prsno. Po nasvetu klubskega soplavalca Toneta Pogačnika se je Cerer tisto leto torej poizkusil tudi v prsnem slogu in očitno v tem najbolj uspel.
Ob teh zmagah se je ljubljanska Ilirija razumljivo začela še kako zanimati za odličnega Kamničana. Ing. Bloudek in Beteto sta takrat s športnimi delavci Kamnika: predsednikom Športnega kluba Ferdom Šmucem, županom Kratnarjem in Tonetovim očetom in Tonetom sklenilai sporazum. V interesu Slovenije je bil Cerer vključen v takrat enega najmočnejših plavalnih klubov v državi (Jugoslaviji). PK Ilirija pa se je obvezala prevzeti pokroviteljsko vlogo nad Športnim klubom Kamnik.
In takrat šele se je pričel Tonetov pravi vzpon. Pod vodstvom trenerja na Iliriji je namreč kmalu po Radovljici na ljubljanski Iliriji s 3:05,6 za 6 desetink sekunde izboljšal državni rekord na 200 m prsno in se že pojavil v reprezentanci na dvoboju z Avstrijo v Dubrovniku.
Leta 1935 je kot gost sušaške Viktorije nastopil v Trstu in Pesaru v Italiji in leta 1936 je bil postavljen v olimpijsko reprezentanco Jugoslavije za olimpijado v Berlinu. Škoda, da so ga prijavili samo za štafeto 4x200 m prosto, ki ni prišla do finala, saj je že pred tem na dvoboju s Češkoslovaško postavil na 200 m prsno precej dober rezultat.
Po zelo zanimivih tekmovanjih v okviru Jugoslavije v letu 1937 je dosegel 1938 dotedaj največji uspeh. Na dvoboju Jugoslavija - Italija na Bledu je postavil nov državni rekord in nato na evropskem prvenstvu v Londonu, za slovitima Nemcema Balkejem in Sietasom, na 200 m prsno osvojil bron. Ta uspeh ga je zelo podžgal in vestno se je pripravljal na olimpijado v Tokiu leta 1940. A ta je zaradi izbruha druge svetovne vojne odpadla.
Zato je bil za Cererja nadvse pomemben takratni dvoboj Jugoslavija - Madžarska v Szegedu. Tam je Tone v velikem slogu premagal odličnega Madžara Fabianija in z 2:45,8 popravil državni rekord in dosegel drugi rezultat leta 1940 v Evropi. V tistih letih se je pojavil nov slog - metuljček, ki je štel k prsnemu. Cerer je v Szegedu prvih 120 m preplaval v metuljčku, nato za umiritev 50 m v prsnem, zadnjih 30 m pa šprintal spet v metuljčku!
Po zlomu Nemčije, že poleti 1945, čeprav brez treninga, uspešno nastopa za takratni ljubljanski klub Udarnik na tekmah vsedržavnega značaja. Zopet je vključen v jugoslovansko državno repezen-tanco. 1946 na Balkanijadi v Splitu osvoji zlate medalje na 100 in 200 m prsno in v štafeti 3 x 100 m mešano. Leta 1947 je bil na evropskem prvenstvu v Monte Carlu na 200 m prsno ponovno tretji (2:46,2).
Ko je že mislil prenehati s tekmovanjem so ga leta 1948, kot je sam izjavil, "zopet potegnili iz stare šare". S samo petmesečnimi pripravami se je nato udeležil tistega leta olimpijskih iger v Londonu in tam dosegel v finalu 5. mesto na 200 m prsno (v metuljčkovem slogu). Bil je najbolje uvrščeni Evropejec za tremi Američani in enim Avstralcem. Ta uspeh je kar 60 let veljal kot najboljši dosežek kakega slovenskega plavalca - posameznika na olimpijskih igrah! (Borut Petrič je svoje 5. mesto dosegel na močno okrnjeni olimpijadi v Moskvi).
Cerer se je še tretjič meril na evropskem prvenstvu. To je bilo leta 1950 na Dunaju, ko je dosegel 6. mesto. 1949 pa je na 100 m in 200 m metuljček dosegel državna rekorda z 1:11,7 oz. 2:43,0; zdržala sta celo desetletje!
Vzporedno z vso to dejavnostjo v Ljubljani, v državni in mednarodni areni, je bil Tone Cerer še kako aktiven tudi doma, v rodnem Kamniku. Po vojni je bil med glavnimi soustanovitelji ponovno organizirane športne dejavnosti. Od 1945 do 1947 je predsedoval takratnemu FD Kamnik in od 1948 - 1949 SŠD Kamnik-u. V SŠD Kamnik se je še posebno izkazal, kot predsednik gradbenega odbora. Predvsem njegova zasluga je, da je SŠD Kamnik v letih 1950-51 zgradilo 50 m plavalni bazen in kasneje do 1955 še nogometno-atletski stadion ter odbojkarska in teniška igrišča.
Leta 1956 se je Cerer z družino izselil v ZDA - vzrok je bil predvsem v mnogih šikanah, ki jih je moral trpeti s strani takrat nedemokratične, predvsem lokalne, komunistične oblasti. Sledilo je v ZDA 10 let prizadevanj za utrditev lastne ekonomske varnosti. Po avtomobilski nesreči 1966 kar 6 let rehabilitacije in to odločilno - s plavanjem.
1983 se je Tone prvič pomeril v veteranski konkurenci. V kategoriji od 65-69 let je bil na 200 m prsno drugi v ZDA. In tako je plavanju ostal zvest do konca življenja. Na veteranski sceni je nato nastopal tudi na svetovnih prvenstvih, tako leta 1992 na prvem v Indianapolisu. V kategoriji 75-79 let je postavil tri svetovne rekorde, na 200 m prsno, 200 m delfin in 100 m prsno. Sledili sta svetovni prvenstvi 1994 v Montrealu pa 1996 v Sheffieldu. Na slednjem je postavil kar 5 svetovnih rekordov (80-84 let): na 200 in 400 m mešano, 100 in 200 m delfin in 200 m prsno. Tudi leta 2004 je "doma" v Clevelandu na prvenstvu ZDA postavil svetovne rekorde na 100 in 200 m delfin ter 400 m mešano (85-89 let).
V Clevelandu, kjer je Cerer živel vseh 50 let bivanja v ZDA, je najprej 20 let skoraj dnevno treniral v pokritem bazenu YMCA, od leta 1993 dalje pa v plavališču CSU. Tam so ga kot olimpijca in odličnega veteranskega asa še posebej cenili in ga v devetdesetih letih tudi izbrali za drugega trenerja ugledne plavalne vrste Clevelandske univerze.
V vseh "ameriških" letih je Cerer praktično vseskozi vzdrževal tesne stike s Kamnikom. Sredi šestdesetih let se je celo za tri leta z družino vrnil v domači kraj, da bi kasneje, vse do leta 2005, nekako na dve leti obiskoval domovino in se tudi udeleževal letnih srečanj s kamniškimi plavalci. Leta 1996, ob njegovi osemdesetletnici, mu je kamniška občina za vse njegove velike zasluge za Kamnik podelila naziv častnega občana.
22. maja 2006 je Tone Cerer v bazenu YMCA, kot običajno dnevno, odplaval svojih 3000 - 4000 metrov. Po tem se je podal na ogled poteka obnove svojega "matičnega" plavališča na univerzi. Pri vračanju v svoje stanovanje mu je na zunanjem stopnišču pred CSU bazenom postalo slabo. Pri padcu si je poškodoval roko in glavo in tri dni za tem, 25. maja 2006, preminil v bolnišnici v Clevelandu. Na njegovo željo je bil pokopan v Kamniku, zadnje slovo je bilo 27. junija 2006.
Tako simbolno, pravzaprav sredi plavanja, sredi priprav za veteransko svetovno prvenstvo 2007 (v kategoriji 90-94 let), je odšel k večnemu počitku naš veliki kamniški in slovenski plavalec Tone Cerer.
Posmrtno ga je Društvo športnih novinarjev Slovenije 2013 sprejelo v Hram športnih junakov v ljubljanskih Stožicah.
Kot enkraten športnik, trener, organizator in človek bo Tone Cerer za vedno ostal naša vzpodbuda k višje, hitreje, močneje!
