Miha Marinko se je rodil 8.9.1900 v Rovtah nad Gaberskim pri Trbovljah, umrl je 19.8.1983 v Ljubljani.
Težka mladost
Kot nezakonski otrok je otroštvo preživljal v skromnih razmerah skupaj z materjo, ki je opravljala težaško delo. Življenje se je odraščajočemu dečku močno spremenilo, ko se je mati 1909 poročila. Zaradi očimove grobosti in skopuštva se je za mladega Miho začelo življenje osamljenega samorastnika. Po končanih štirih razredih osnovne šole v Trbovljah in dveh razredih meščanske šole, se je moral zaposliti v zagorski steklarni in hkrati obiskovati obrtno nadaljevalno šolo. Ob začetku 1. sv. vojne je službo v steklarni izgubil, umrla mu je mama in prevzeti je moral še skrb za 4 mesece staro sestrico. Med 1. sv. vojno je bil zaposlen v rudniški separaciji obrata Kotredež, pri 16 letih je delal v jami, z dvajsetimi je postal rudar kopač. Sodeloval je v delavskih kulturnoprosvetnih društvih (bil je blagajnik Vesne), stavkah in bil zaradi domnevnega sodelovanja s komunisti prvič aretiran 1924, pozneje pa še štirinajstkrat zaprt. Po vrnitvi iz preiskovalnega zapora, kjer mu niso mogli dokazati protizakonite politične dejavnosti, je izgubil stik s KPJ, pa tudi na delo v Trbovlje ni bil več sprejet. Zaposlil se je v steklarni v Zagorju, tam pa je zaradi nizkih plač kmalu izbruhnila stavka in odločil se je, da bo odšel za rudarja v Francijo.
Odhod v Francijo, Sovjetsko zvezo in vrnitev v Slovenijo
Ob prihodu v Francijo se je včlanil v rudarski sindikat, se povezal z jugoslovansko sekcijo v Parizu in postal član KP Francije, zastopnik slovenskih emigrantov v sindikatu francoskih rudarjev ter dopisnik v "Glas delavcev in kmetov iz Jugoslavije v Franciji in Belgiji". Ko so se konec leta 1929 začele širiti vesti o začetku hude gospodarske krize, si je želel oditi v Sovjetsko zvezo. To mu je uspelo šele leta 1931, ko je s posredovanjem CK KP Nemčije prek Berlina lahko odšel v Moskvo. Po pripravljalnem tečaju v Moskvi je opravil 2 semestra Komunistične univerze narodnih manjšin Zahoda. V Nemčiji in Rusiji je še bolj spoznal mednarodne razsežnosti delavskega gibanja. Marca 1933 ga je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) poslal na politično delo v domovino.
Delo s komunisti in številne aretacije
V Zagorju se je legaliziral in prijavil z izgovorom, da se vrača z dela v Franciji in Nemčiji. Sredi leta1933 je (ko se je Partija začela iz ozke zaprtosti preusmerjati k reševanju vseh žgočih problemov delavstva in drugih delovnih slojev ter zatiranih jugoslovanskih narodov) postal sekretar PK KPJ za Slovenijo. Sekretar Marinko je ustanavljal, utrjeval in usmerjal partijske organizacije in sodeloval pri oblikovanju politike KPJ ter jo prizadevno uresničeval. V javnosti je nastopal kot akviziter založbe Modra ptica ter uveljavljal v mezdnih gibanjih in stavkah legalno delovanje komunistov. Leta 1934 je bil aretiran in po preiskovalnem zaporu, v katerem policija Marinku ni mogla dokazati komunističnega delovanja, izgnan v Trbovlje in tam konfiniran. Pod stalnim nadzorstvom orožnikov ni več mogel opravljati nalog sekretarja PK KPJ za Slovenijo, ostal pa je politično aktiven in bil konec decembra 1934 izvoljen v CK KPJ. Član osrednjega vodstva jugoslovanskih komunistov je bil s presledki do 1969. Aprila 1935 je bil znova pritegnjen k delu v PK KPJ za Slovenijo. V Revirjih je organiziral dve ilegalni partijski tehniki. Spomladi 1937 je Edvard Kardelj poveril Marinku tehnično organizacijo ustanovnega kongresa KPS, na katerem je bil Marinko izvoljen v njen Centralni komite. Med partijsko akcijo za pomoč španski republikanski vladi se je tja julija 1937 namenil tudi Marinko in povedel štiri revirske skokojevce čez Avstrijo in Švico v Francijo, odkoder naj bi odšli v Španijo. Po številnih zapletih in aretacijah v Avstriji ter pobegu so prostovoljci prispeli v Pariz, kjer se je Marinko sestal z Lovrom Kuharjem in Edvardom Kardeljem in napisal obširno poročilo o težkem položaju revirskih rudarjev. Ker pa je CK KPJ v Franciji sodil, da je prav, da se Miha Marinko vrne v revirje, ga je napotil s ponarejenim češkim potnim listom nazaj v domovino. Po aretaciji, kratki konfinaciji v Braslovčah se je vrnil nazaj v Trbovlje. Kot član CK KPS je bil hkrati tudi sekretar okrožnega komiteja KPS v revirjih. Ko je generalni sekretar Josip Broz marca 1939 sestavil CK KPJ v domovini, je izmed starih članov sprejel vanj tudi Miho Marinka. Po Hitlerjevem napadu na Poljsko in ob začetku 2. sv. vojne je bil vpoklican na orožne vaje. Bil je v enoti v Radvanju pri Mariboru, kjer je v skladu s stališči KPJ ugotavljal obrambno pripravljenost v jugoslovanski vojski. V naslednjih mesecih je Marinko sodeloval pri snovanju Zveze delovnega ljudstva Slovenije. Februarja 1940 se je pred konfinacijo umaknil v ilegalno delo v Zagreb, a so ga znova aretirali in konfinirali. Od tam ga je Tito poslal kot partijskega instruktorja CK KPJ v Bosno, kjer je z vodilnimi bosanskimi komunisti obiskoval partijske organizacije v vseh večjih industrijskih krajih. Po nekaj mesecih ilegalnega političnega delovanja v Bosni se je kot ilegalec vrnil v Slovenijo in postal sourednik Nove Ljudske pravice. Kljub številnim aretacijam, mučenju v zaporih, večletni konfinaciji in policijskemu nadzoru je zavzeto sodeloval pri snovanju take politike KPJ, s kakršno je bilo mogoče delovne ljudi pritegniti v neposredno družbenopolitično dejavnosti in demokratične protifašistične sile povezovati v enotno ljudskofrontno gibanje za odločno obrambo pred fašizmom, za enakopravnost narodov in za socialno osvoboditev izkoriščanih množic. Te cilje in oblike delovanja KPJ je Marinko razen v Sloveniji pomagal uresničevati tudi na Hrvaškem in v Bosni.
Oborožena vstaja, narodnoosvobodilni boj
V vojni aprila 1941 je bil prostovoljec v jugoslovanski vojski. Po njenem razpadu je sodeloval pri pripravljanju oborožene vstaje proti okupatorjem, pri snovanju odborov Protiimperialistične fronte in vodil glavni odbor Ljudske pomoči, ki je skrbela za pomoč žrtvam nasilja okupatorjev. Ob začetku oborožene vstaje je postal politični komisar vrhovnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Najprej je bil poslan na Štajersko z nalogo, da spodbudi čim večjo širino narodnoosvobodilnega boja. Avgusta 1941 je bil vpoklican na partijsko delo v Bosno. Septembra se je udeležil partizanskega posveta v Stolicah pri Krupnju. Na Dolenjsko je v oktobru 1941 odšel z nalogo, da iz dolenjskih in belokranjskih partizanskih skupin in članov Narodne zaščite formirajo močno partizansko enoto in z njo vdrejo v Posavje ter s Štajerskim partizanskim bataljonom s splošnim uporom prebivalstva preprečijo okupatorju pregon Slovencev iz Posavja in Obsotelja. Spopadel se je z nemško in italijansko enoto ter se vrnil v Ljubljano. Tu so ga decembra 1941 po izdaji aretirali Italijani, ga mučili v zaporih italijanske in nemške policije in ga maja 1941 zaradi posedovanja ilegalnega obremenilnega gradiva obsodili na 30 let zapora. V italijanskem zaporu Castelfranco je dvigal borbenost sojetnikov. Po 21 mesecih, prebitih v italijanskih zaporih, se je ob pomoči KPS s ponarejenimi dokumenti vrnil v Slovenijo. Spomladi 1944 je sodeloval pri vodenju narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, zlasti na Dolenjskem in v Beli krajini. V začetku julija 1944 pa je odšel kot član CK KPS in član SNOS ter plenuma OF na Primorsko oz. Gorenjsko usmerjat NOB in vzdrževat zveze s KPI. Decembra 1944 je odšel v Beograd in nato na partijsko delo v Makedonijo.
Po osvoboditvi na najvišjih položajih
Po osvoboditvi je bil kooptiran v ljudsko skupščino Demokratične federativne Jugoslavije ter deloval v kadrovskem oddelku CK KPJ. Dne 15.6.1946 je postal predsednik vlade LRS, sekretar IO OF in sekretar CK KPS ter 2 desetletji po usmeritvah vodstev KPJ oz. ZKJ in KPS oz. ZKS (od aprila 1958 do oktobra 1966 je bil član IK CK KPJ, nato do 1969 član njegovega predsedstva ter do decembra 1968 član CK KPS, v letih 1946-56 sekretar njegovega politbiroja oz. IK, nato do oktobra 1966 politični sekretar CK KPS, do decembra 1968 član predsedstva CK ZKS) uveljavljal politiko jugoslovanskih in slovenskih komunistov na Slovenskem. Predsednik slovenske vlade oz. IS je bil 1946-53, predsednik ljudske skupščine LRS 1953-62, republiški in zvezni poslanec 1953-67, vmes pa tudi član vodstev in delegat na kongresih in sejah družbenopolitičnih organizacij in sindikatov Jugoslavije. V letih 1964-68 je bil član sveta za ljudsko obrambo SFRJ in od 1963 član sveta federacije. Sklepe družbenopolitičnih organizacij in organov oblasti o graditvi socializma v jugoslovanskih razmerah je pojasnjeval na številnih zborovanjih, sejah, posvetih in v dnevnem tisku.
Od srede junija 1946 vse do šestdesetih let je tako opravljal najodgovornejše funkcije v vodstvih družbenopolitičnih organizacij in oblastvenih organov v Sloveniji. Zato je neločljivo povezan z revolucionarno preobrazbo Slovenije, ki se je začela z nacionalizacijo kapitalističnih podjetij, graditvijo novih industrijskih objektov in elektrarn, zavrnitvijo Informbiroja komunističnih partij na KPJ, z uvedbo samoupravljanja in s hitrim vzponom življenjskega standarda, pa tudi s prizadevanji za pravične meje, dobre odnose s sosedi in enakopravno sodelovanje z vsemi narodi sveta.
Zapisi, članki, govori ...
V polstoletnem revolucionarnem delu Mihe Marinka je nastal obsežen opus zapisov, razprav in člankov, ki razen obvladanja marksističnega pristopa k reševanju žgočih družbenih vprašanj kažejo tudi izjemen posluh za analizo konkretnih družbenopolitičnih razmer, interesov posameznih družbenih slojev in skupin. V njih srečamo zavzeto iskanje konkretnih poti v spreminjajočih se razmerah za to, da bi mogel proletariat pod idejnim vodstvom komunistov s politično aktivizacijo delovnih ljudi čimprej in čimbolj dosledno uveljaviti svojo zgodovinsko vlogo, to je odpraviti razredno družbo in doseči nacionalno in socialno osvoboditev in enakopravnost vseh narodov in ljudi ter razviti v množicah samoupravljalsko zavest v prizadevanjih za družbeni napredek in boljše, srečnejše življenje skupnosti in slehernega posameznika v njej. Po razrešitvi najodgovornejših funkcij v predstavniških organih in vodstvih družbenopolitičnih organizacij, se je Marinko posvetil pisanju spominov na svoj socialni izvor, mladost, dozorevanje v delavskega voditelja in svojo družbenopolitično revolucionarno dejavnost do srede leta 1946 (Moji spomini, 1974). V njej podrobno prikazuje svoje življenje, pa tudi gospodarske, socialne in politične razmere in dejavnosti KPJ pred vojno ter nekatere značilnosti narodnoosvobodilnega boja. Večina Marinkovih govorov in člankov je bila objavljena v dnevnem tisku in v 4 knjigah Izbranih del (1980-85).
Priznanja in odlikovanja
Miha Marinko, ki je bil poročen z Mico Šlander, je prejel več priznanj in odlikovanj. Je nosilec Reda jugoslovanske velike zvezde, Reda narodnega heroja, Reda junaka socialističnega dela, Reda narodne osvoboditve, Reda Jugoslovanske zvezde z lento, Reda partizanske zvezde z zlatim vencem, Reda zaslug za narod z zlatim vencem, Reda bratstva in edinstva z zlatim vencem, Reda za hrabrost in vrste tujih visokih odlikovanj. Je častni občan več slovenskih občin, častni občan Občine Kamnik je postal leta 1981. Listino, ki mu jo je 25. julija 1981 izročil predsednik občinske skupščine, je sprejel z besedami: "Ganjen sem in naj se toplo zahvalim za priznanje." V priložnostnih mislih se je spomnil dveh kamniških revolucionarjev, dr. Dermastie in Toma Brejca, ter na prvo srečanje s Kamnikom: "Leta 1923 smo Zagorjani oz. društvo Vesna obiskali Kamnik in se ob tej priložnosti sprli z orjuno, ki nas je napadla."
Viri:
Enciklopedija Slovenije, 7. zvezek, 1993
Miha Marinko: Izbrana dela I., K zgodovini delavskega gibanja, 1980
Nenad Bjeloš: Odlikovani Slovenci 1944-1950, Vojnozgodovinski zbornik št. 9, 2002
Slovesnosti ob prazniku občine in 40-letnici vstaje, Odločno se moramo spoprijeti s slabostmi, Kamniški občan, 14.9.1981
