Jan Vaclav Lego se je rodil dne 14. septembra 1833 v Lhoti pri Zbirovu blizu Plzna na Češkem kot sin zaslužnega učitelja. Dokončal je gimnazijo v Plznu in si po maturi izbral uradniški poklic po rudarskih uradih. A želja, da bi spoznal jugoslovanske narode, posebno pa nas Slovence, je bila močnejša in je zato kmalu prestopil v politično službo.
1. julija 1857 je nastopil službo pri okrajnem uradu v Kamniku kot kanclist. Nekateri slovenski listi so poročali, da je bil nastavljen pri okrajnem sodišču, kar pa ne ustreza resnici; tudi njegovo lastnoročno pismo, objavljeno spodaj v okviru, oporeka temu. Seveda je Kamnik takrat ječal še v nemških sponah, meščanstvo ni bilo zavedno, le tu pa tam se je našel kak mož, ki je čutil, da ni rojen Nemec, na splošno pa je vladala velika indiferentnost. Legovi kolegi so bili seveda vsi strogo nemškega mišljenja in so ga ponavadi imenovali kar »tujec«. Lego je delal rad izlete v kamniško okolico, še posebej velikokrat je obiskal župnika v Palovičah, tuhinjsko dolino pa je v kratkem svojem bivanju pri nas prepotoval v celoti. Dopisoval je iz Kamnika v razne češke liste ter tako seznanjal severne brate z nami. Najboljša prijatelja sta si bila s takratnim učiteljem Matejem Močnikom.
Čeprav je bila njegova služba v Kamniku, prva na Slovenskem, prav malo vesela že zaradi tega, ker so ga njegovi kolegi skoraj prezirali zaradi njegovega narodnega čuta, se je vedno kaj rad spominjal našega mesta. Ne dolgo pred smrtjo so ga obiskali slovenski visokošolci v Pragi, med katerimi je bil tudi Kamničan. Z njemu lastno gostoljubnostjo jih je sprejel, najbolj se je pa veselil, da mu je mogoče govoriti s Kamničanom in navdušeno je pripovedoval v gladki slovenščini o svojem bivanju med nami ter s solzami v očeh naročal pozdrave Kamniku.
Ker je bil vesten, priden in zelo zmožen delavec, ga je že leta 1858 pozval c. kr. namestnik grof Chorinsky k vladi v Ljubljano, kjer se je seznanil z vsemi tedanjimi ljubljanskimi rodoljubi. Dosegel je, da so bile na sporedu koncertov, ki jih je prirejalo ljubljansko filharmonično društvo, vedno tudi kakšne nove slovenske skladbe. Takrat filharmonično društvo ni bilo pretežno nemško, kot je to bilo kasneje, v začetku 20. stoletja.
Leta 1860 je prišel Lego v Trst v službo v c. kr. namestništvo in kmalu nato v mornarico.
Tukaj je ustanovil prvi slovenski pevski zbor, iz katerega se je pozneje razvila "čitalnica".
Iz Trsta je bil prestavljen na Dunaj v ministrstvo, od koder je zaradi bolezni odšel domov na Češko. Toda kmalu so ga poklicali zopet na jug, v Pulj, kjer je služil v arzenalu, dokler ni stopil kot adjunkt pomorskega komisarijata v pokoj.
Leta 1874 se je preselil v svojo domovino ter sprejel v kraljevskem češkem muzeju službo skriptorja. vendar je tudi v naslednjih letih obdržal in gojil stike s svojimi slovenskimi prijatelji in tudi skoraj vsako leto obiskal Slovenijo.
Tedanjemu županu g. Josipu Močniku se je Jan Vaclav Lego zahvalil z naslednjim pismom:
Vaše blagorodje! Velecenjeni gospod!
V Slov. Narodu berem, da mi je slavni kamniški občinski odbor (gotovo po Vašem preblagohotnem nasvetu) soglasno in z vzklikom podelil častno meščanstvo ljubega mi mesta Kamnika. Prosim torej, da blagovolite sprejeti mojo najtoplejšo zahvalo za le-to redko odlikovanje, ki me je res iznenadilo, ter ob priložnosti tudi slavnemu občinskemu odboru tisto mojo najtoplejšo zahvalo poročiti.
Z globokim občutom spominjam se vedno let 1857 in 1858, ko sem bil v službi pri c. k. okrajnem uradu v Kamniku, ker sem tu ondaj prvič spoznaval narodne in druge razmere slovenskega naroda, zlasti pa ko mi je bilo pri popisu ljudstva l. 1857 v novembru in decembru potovati po vsi tuhinjski dolini od Motnika do Kamnika. Koliko sem tu mi novega videl, slišal in spoznal! Res, moje prebivanje v Kamniku bilo je za me visoko etnografično učilišče, pri katerem mi je bil pravi »profesor« moj dragi prijatelj Mat. Močnik, tedaj učitelj dekliške šole v Kamniku. Z globoko hvaležnostjo se ga često spominjam!
Končno dovoljujem si še prošnjo, da blagovolite sprejeti priloženo mojo fotografijo, da poznate svojega dolžnika, ki ostane Vašemu blagorodju vedno ves udan,
Jan Lego. Žižkov, dne 22. novembra 1903.
Jan Vaclav Lego je umrl 17. septembra 1906. Človek, kateremu se imamo Slovenci v obilni meri zahvaliti, da so nas začeli spoznavati slovanski bratje daleč na severu, in ki se je s tem za vedno zapisal v slovensko zgodovino..
V slovo častnemu meščanu je
Kamniška Občina naročila na krsto lovorjev venec s slovensko trobojnico in napisom: Svojemu častnemu soobčanu – mesto Kamnik.
Povzeto po: Kamničan (22.09.1906), letnik 2, številka 43.
URN:NBN:SI:doc-RGUAROC0 (www.dlib.si)
Foto: Wikipedia, izrezek iz Slovenskaga naroda 1903 www.dlib.si
