Mali grad

Župan Občine Kamnik Marjan Šarec ob državnem prazniku, dnevu Rudolfa Maistra: »Kdor se zanaša na druge in ne na lastne sile, je obsojen na drobtinice z mize velikih.«

23.11.2017

 

Župan Občine Kamnik Marjan Šarec ob državnem prazniku, dnevu Rudolfa Maistra: »Kdor se zanaša na druge in ne na lastne sile, je obsojen na drobtinice z mize velikih.«Glas Rudolfa Maistra povezuje. Poziva nas, da se dvignemo nad malenkostna razlikovanja, da vidimo širšo sliko in presežemo stare zamere. Današnji državni praznik, ki je posvečen našemu velikemu rojaku, generalu, pesniku, smo s slovesnostjo obeležili tudi v Občini Kamnik. Tokratni slavnostni govornik je bil župan Občine Kamnik Marjan Šarec, zbrane pa je ob tej priložnosti nagovoril tudi predsednik Zveze društev »GENERAL MAISTER« mag. Milan Lovrenčič. Podeljena so bila tudi spominska priznanja za zasluge pri ohranjanju spomina, sporočilnosti in veličine generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev.

Namenu in pomenu spominu velikega Slovenca, kamniškega rojaka, zglednega domoljuba, generala in pesnika smo se s polaganjem vencev sprva poklonili v preddverju občinske stavbe in pri spomeniku Rudolfa Maistra na Trgu talcev. Župan Marjan Šarec je skupaj s predsednikom Zveze društev »GENERAL MAISTER« mag. Milanom Lovrenčičem, predsednikom Društva general Maister Kamnik Ivanom Miroslavom Sekavčnikom in ostalimi predsedniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik ob prisotnosti zastavonoš ter ob zvokih učencev Glasbene šole Kamnik spomnil na to, da je biti vojak velika odgovornost. Biti pogumen general in odločati o usodi ljudi, zemlje, domovine pa je izjemna čast, ki doleti le peščico.

Zdravljici in pesmi Slovenec sem v izvedbi Kvarteta Krt so v polni dvorani Doma kulture Kamnik med drugim prisluhnili vnuk generala Rudolfa Maistra Borut Maister, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije mag. Julijana Bizjak Mlakar in mag. Matej Tonin, predstavniki Slovenske vojske, predsednik Zveze društev »GENERAL MAISTER« mag. Milan Lovrenčič, župan Mestne občine Maribor dr. Andrej Fištravec, podžupan Občine Kamnik Matej Slapar, občinske svetnice in svetnike, predsedniki, člani in zastavonoše domoljubnih in veteranskih organizacij na lokalni in državni ravni, direktorji javnih zavodov in državnih ustanov, častna občana Občine Kamnik dr. Aleksandar Doplihar in Janez Majcenovič ter današnji dobitniki Maistrovih priznanj.

Zveza društev »GENERAL MAISTER«združuje vse, ki še slišijo Maistrov glas in ponosno sledijo njegovi ideji je v pozdravnem nagovoru poudaril predsednik mag. Milan Lovrenčič: »Delujemo v proučevanju, negovanju in poučevanju zgodovinskih dogodkov, pomembnih za razvoj in obstoj slovenskega naroda, kakor tudi pomembnih osebnosti, ki so bile realizatorji velikih dosežkov, pomembnih za slovensko identiteto. Eden najpomembnejših zgodovinskih dogodkov je vsekakor obramba Maribora in velikega dela Štajerske, brez te si ne moremo predstavljati nastanka slovenske države, ter realizatorja tega, generala Rudolfa Maistra s svojimi borci. Mag. Lovrenčič je v nadaljevanju opisal delovanje Zveze društev in svoje misli sklenil z besedami: Čestitam nagrajencem, Občini Kamnik pa se zahvaljujem za vzorno obeležitev državnega praznika dneva generala Maistra. Zato koristim to priložnost, da vam iskreno čestitam, z željo, da bo naše sodelovanje tudi v prihodnje tako sporočilno in svečano kot do sedaj. Hvala vam! Naj za vedno v nas živi in deluje sporočilnost generala Maistra in njegovih borcev v dobrobit Republiki Sloveniji.«

Slavnostni govornik, župan Občine Kamnik Marjan Šarec pa je ob današnji slovesnosti dejal: »Spoštovani gostje, cenjeni dobitniki priznanj, spoštovane občanke in občani, praznujemo dan Rudolfa Maistra kot spomin na prelomne dogodke novembra 1918.  Pravkar končana svetovna vojna je povzročila konec do tedaj znane evropske ureditve. Zemljevid Evrope se je začel spreminjati, avstrijska ječa narodov pod vodstvom Habsburžanov je razpadala na celi črti. Ko se odprejo vrata ječe in stražarjev ni več, jetniki začutijo priložnost zase. Tak čas je bil novembra 1918. Slovenci smo dobili priložnost in vse je slonelo na odločitvi enega moža, ki je imel pogum in je začutil zgodovinski trenutek. Bilo je »zdaj ali nikoli«. Mariborski nemški občinski svet je razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Takrat je Rudolf Maister izjavil, da tega ne priznava in razglasil ozemlje za posest države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Kot dober vojaški strateg je zaigral na karto presenečenja in z bliskovito akcijo razorožil Schutzwehr oziroma Zeleno gardo. Izvedel je mobilizacijo in pod orožje zbral 4000 mož, pripravljenih braniti slovensko ozemlje.
To je bila pravzaprav prva slovenska vojska, kjer se je poveljevalo slovensko, Maistru pa so podelili čin generala. 20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo. 27. novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje, nato pa še Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja v Ziljski dolini na Koroškem. Te pogodbe nista priznali deželni vladi Štajerske in Koroške, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani ne. 14. januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. 13. februarja je bilo podpisano premirje. 27. januarja 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. O novih mejah je odločal Vrhovni svet (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska) prvič februarja 1919. Določil je obstoječo mejo na Štajerskem, priključitev Mežiške doline k jugoslovanski državi ter plebiscitni coni na Koroškem. Konec maja 1919 se je začela jugoslovanska ofenziva na Koroškem.
General Maister je skupaj s srbskimi častniki uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja. 18. septembra 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Postal je tudi poveljnik Maribora. Od leta 1921 do leta 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje.«

»Rudolf Maister je bil pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Pokazal je, da Slovenci nikakor nismo samo »za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni«, kot lahko beremo pri Cankarju, temveč znamo in zmoremo, če imamo voljo in pogum. Ni bil skromen v svojih ambicijah in čakal kaj bo, temveč je zavrgel slovensko skromnost, ki meji na udinjanje drugim in izvedel sveto nalogo ohranitve slovenskega ozemlja. Ko ga je politika izločila iz igre, se je pokazala kratkovidnost, ki je zapravila možnost priključitve Celovca z okolico. Praznik Rudolfa Maistra ni samo obujanje preteklosti, temveč je predvsem nauk za današnji čas. Nagovarja nas, če le želimo slišati sporočilo. Namreč, veliko napako delata tako posameznik kot narod, če mislita, da bo kdo drug opravil delo. Kdor se zanaša na druge in ne na lastne sile, je obsojen na drobtinice z mize velikih. Rudolf Maister je čisto nasprotje politikantov in mečkačev, ki ne vidijo dlje od svojega lastnega interesa. Glasni so v prepričanju, da je nekaj treba storiti, to je pa tudi vse. Znajo z besedami, z dejanji ne, to bi morali že drugi namesto njih. Je danes politika kaj drugačna od tiste, ki je onemogočala Rudolfa Maistra? Imamo zastarelo infrastrukturo, neurejeno zdravstvo, projekte, ki čakajo leta in leta zaradi samovolje uradnikov. Pogovarjamo se o drugem tiru, a to je kaplja v morje proti celotni železniški infrastrukturi, ki potrebuje obnovo. Kar ni uspelo raznim okupatorjem, velikokrat povzročamo sami s svojo neučinkovito zakonodajo, ki meji na norost. Ko človek pove, kaj je treba spremeniti, sliši, da so to že dvajset let stari predlogi. Seveda, saj ravno to je bistvo vsega. Da se dvajset let ne premakne od predloga do realizacije. Videti je, da uživamo v svoji nerealizaciji in pri tem tarnamo, kako si je še vsak polomil zobe na tem in tem področju. Vsi to vemo, a še kar rinemo naprej po istih vzorcih na ravni posvetov, okroglih miz, vizij in dragih strategij tja do leta 2050, ne vemo pa niti, kaj bo leta 2018. Povrhu vsega so tovrstne vizije in strategije še predpisane z zakoni, da ja ne bo kdo ob zaslužek s svojim prodajanjem megle.
Zakaj je treba kupovati opremo preko posrednikov in ne neposredno? Zakaj plačujemo elaborate, ki ničemur ne služijo? Zakaj imamo uzakonjeno metanje hrane proč? Zakaj ustvarjamo sterilno okolje v vrtcih in šolah, iz otrok pa delamo opravilno nesposobne ljudi? Zakaj inšpekcije nimajo moči? Teh, ključnih vprašanj, je še veliko in preveč.  Čas bo, da jih uravnotežimo z odgovori. Vodenje je razpršeno, posledično pa tudi odgovornost. Vsak kuhar nekaj doda v jed, na koncu pa je neužitna, odgovoren ni nihče, pojesti na koncu pa jo mora nekdo drug. Če bi Rudolf Maister deloval po takšnih zakonih in načelih, bi najbrž težko kaj naredil, saj bi bili že prej del Avstrije, kot narod pa izginili. O lastni državi pa bi lahko samo sanjali. Uspešni bomo takrat, ko bo delo vrednota, ko bo cenjen tisti, ki je v življenju nekaj ustvaril, izboljšal in s tem skupnosti omogočil lepše življenje. Napredek in razvoj je možno doseči samo s trdim delom in nikakor čez noč. Rešitve so zelo preproste, če jih želimo videti in omogočiti. Vsak zakon se da napisati tako, da omogoča dostojno življenje. Potem pa ga je treba tudi izvajati. Nihče ne bo naredil čudeža sam, le s skupnimi močmi je možen premik. A najprej je potreben premik v miselnosti.«

»Spoštovani, v Kamniku se leto začne in konča z Rudolfom Maistrom, saj marca praznujemo obletnico njegovega rojstva kot praznik občine, danes pa njegovo dejanje postavitve temeljev slovenski državnosti. Kamnik in Maribor sta tako neločljivo povezana in obe mesti se ponosno imenujeta Maistrovo mesto. Nanj so ponosni tudi v Slovenski vojski, saj jim daje navdih za služenje domovini kot prvi slovenski general. Pa še en podatek sodi k današnjemu dnevu. V letošnjem letu nam je uspelo od župnije odkupiti preostali del pritličja generalove rojstne hiše v izmeri 74 kvadratnih metrov, tako da je občina lastnica celotnega pritličja. V ponedeljek so se začela dela in v doglednem času je pričakovati zaključek. Maistrova rojstna hiša bo še v večjem obsegu kraj dogajanja in ohranjanja spomina. Na koncu iskreno čestitam dobitnikom priznanj, saj so s svojim delom prispevali k priznavanju Rudolfa Maistra kot narodnega junaka, ki ne deli, temveč združuje. Vsem vam pa čestitam za današnji praznik, naj postane še bolj prepoznan v javnosti. Hvala.«

Soustvarjamo našo prihodnost, se razvijamo, povezujemo. Občina Kamnik, Zveza društev general Maister in Mestna občina Maribor so te tri besede združile s podpisom listine tripartitnega dogovora o podeljevanju spominskega priznanja generala Rudolfa Maistra. Priznanja so se letos podelila v Kamniku, naslednje leto pa se bodo podelila v Mariboru. Tovrstna dejanja spreminjajo svet in mi smo storili prvi korak k temelju uspešne gradnje povezovanja na lokalni in državni ravni. V čast generalu, v čast domovini. Njima v čast so se z opaženim delom in dosežki trudili tudi današnji dobitniki priznanj, ki so jih iz rok župana Občine Kamnik Marjana Šarca, predsednika Zveze društev »GENERAL MAISTER« mag. Milana Lovrenčiča in župana Mestne občine Maribor dr. Andreja Fištravca prejeli:

Rudolf Maister je bil poseben še v nečem, v sebi je združil vojaka in umetnika ter vsakemu dal svoj prostor. Tudi mi smo danes prostor prepustili umetnikom in kulturnemu programu v izvedbi Kvarteta Krt, sopranistke Ane Plahutnik ob glasbeni spremljavi Darje Mlakar Maležič, plesalke Tine Habun, recitatorjev Gledališke skupine Rudolfi in učencev Glasbene šole Kamnik. Vezna beseda je pripadala Barbari Božič, za pogostitev po slovesnosti pa so poskrbele marljive članice Društva podeželskih žena Tuhinjska dolina.

Fotografije: Klemen Brumec

 


<< Nazaj | Novice