Kamnik - Maistrovo mesto
Zgodovina na kratko
Podatki o prazgodovini mesta Kamnik so zelo nenatančni, podobe medle, sklepamo lahko le na podlagi nekaterih dokazov. Obdobje migracij, ko je rimski imperij že bil pred svojim propadom, je zavito v popolno temo. V tej temačnosti se je rodil Kamnik, katerega začetke lahko povezujemo le z nastankom legend in bajk.
Srednjeveški Kamnik se je po stoletjih anonimnosti pojavil v vsej svoji veličini in živel pod okriljem Starega in Malega gradu. V srednjem veku je bilo mesto cvetoče obrtniško središče s kovnico denarja in dom številnih znanih dinastičnih rodbin. Kamnik se v pisnih virih prvič omenja v sredini 12. stoletja, v času, ko je bil center obširnih kranjskih posesti znane bavarske plemiške rodbine, grofov Andeških. Le-ti so svojo pomembnost izkazovali tudi s kovnico denarja, ki je na Malem gradu po letu 1220 kovala novce z napisom »Civitas Stein«. Meščani se v pisnih virih prvič omenjajo leta 1229, mesto pa je mestne pravice dobilo že prej.
Legenda o kamniški Veroniki
Pred davnimi časi so v Kamniku živeli trije bratje. Izučili so se za duhovnike in želja meščanov je bila, da bi vsi trije prvo mašo darovali v novi cerkvi. Zbrali so denar in začeli zidati cerkev na griču nad mestnim jedrom. Vendar pa jim je pred koncem gradnje zmanjkalo denarja in zanj so morali prositi bogato grofico Veroniko, ki je živela v gradu ob cerkvi.
Lepa in mlada grofica je bila znana po svoji prevzetnosti in skoposti. Ob njihovi prošnji je tako le prevzetno zaklela: »Poberite se berači! Raje se pri tej priči spremenim v kačo, kot da bi dala en sam dinar za vaše prazno delo!« Pravično nebo je slišalo to kletev in Veronika se je začela spreminjati v pol žensko in pol kačo, zemlja pod njo pa se je odprla in jo pogoltnila v svoje globine. Tik pred tem pa je s pestjo udarila v skalo, na kar še danes spominja odtis, ki je viden ob vhodu na Mali grad.
Grad je zajelo neurje, ki ga je podrlo do tal. Ukleta Veronika, skrita pod Malim gradom, med svojimi zakladi še danes čaka na rešitelja. Ta se bo moral zibati v smrekovi zibelki in z leskovo šibo trikrat udariti. Po tretjem udarcu se bo ukleta Veronika spremenila v prelepo grofično. Tisti, ki jo bo odrešil, bo postal njen mož in lastnik zakladov.
Rudolf Maister - Vojanov
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 na Šutni št. 16 v Kamniku, kjer sta imela starša v najemu stanovanje. Rod Maistrov pa izhaja s Ptuja. Rudolfov oče Franc Maister se je leta 1849 zaposlil kot nadzornik v finančni straži ter se leta 1867 v Trebnjem poročil s Frančiško Tomšič. V zakonu so se jima rodili trije sinovi: Artur, Ernest in Rudolf. Družina se je zaradi očetove službe pogosto selila, najprej v Kamnik, zatem v Mengeš in leta 1883 v Kranj, kjer je oče umrl. Rudolf je osnovno šolo obiskoval v Mengšu in v Kranju, kjer se je vpisal na nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, vendar jo je leta 1892 zapustil in se vpisal v domobransko kadetnico na Dunaju. Končal jo je dve leti zatem. Leta 1905 se je poročil z Marijo Stergar. Rodila sta se jima sinova Hrvoj in Borut. Leta 1923 je bil upokojen kot divizijski general. Živel je v Mariboru, veliko časa je preživel na Zavrhu v Slovenskih goricah in na Uncu, kjer je 26. julija 1934 umrl. Z vsemi častmi so ga pokopali na mariborskem pokopališču na Pobrežju.
Vojaška vloga Rudolfa Maistra je bila odločilna ob koncu prve svetovne vojne in v času oblikovanja na novo nastale Države SHS, pozneje Kraljevine SHS. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Ta mu je podelil čin generala, ki mu je zagotavljal večji ugled pri civilnem prebivalstvu in brezhibno pokorščino (disciplinsko razrahljanega) vojaštva. Mariborski mestni svet se je tedaj odločil za priključitev mesta k republiki Avstriji, tako da je imel Maister pri uresničevanju ciljev le malo podpore. Tudi Narodna vlada v Ljubljani ni podprla Maistrove mobilizacijske pobude, vendar je kljub temu novembra leta 1918 ustanovil slovensko vojsko z okoli 4.000 vojaki in 200 častniki. S svojo vojsko je 23. novembra 1918 razorožil mariborsko nemško varnostno stražo, jo razpustil in tako prevzel vojaški nadzor v mestu. Zasedel je slovensko narodnostno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim poveljnikom Passyjem je 27. novembra 1918 sklenil pogodbo o mejni črti na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in na začetku maja 1919 je Maister dobil nalogo, da pripravi obrambno črto. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva, njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. 18. septembra 1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi umakniti s Koroškega. O dokončni usodi koroških Slovencev pa je 10. oktobra 1920 odločil plebiscit.
Ne smemo pozabiti tudi na Maistrovo umetniško ustvarjanje in kulturno delovanje; bil je pesnik, slikar ter strasten bibliofil. Leta 1904 je bila natisnjena njegova prva pesniška zbirka Poezije. Drugo pesniško zbirko z naslovom Kitica mojih je izdal šele leta 1929. V njej so združene pesmi iz vojnih časov, pesmi o izgubljeni Koroški in Primorski, pesmi, ki upodabljajo nekatere slovenske pokrajine, in pripovedne pesmi. Prav te pesmi so spodbudile kar nekaj slovenskih skladateljev, na primer Emila Adamiča, Frana Gerbiča, Gojmirja Kreka in druge, da so napisali glasbo zanje.
Rojstno mesto Kamnik se je generalu Maistru večkrat poklonilo. Ob njegovi petdesetletnici 15. aprila 1924 mu je podelilo diplomo častnega meščana, po predlogih Josipa N. Sadnikarja jo je naslikal Maksim Gaspari. Četrtega septembra 1938 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo (delo znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika). Ob 50. obletnici bojev za severno mejo leta 1968 se je porodila tudi ideja o postavitvi javnega spomenika Rudolfu Maistru. Izdelal ga je kipar Anton Sigulin iz Ljubljane, slovesno odkritje na Trgu talcev je potekalo 25. oktobra 1970. Po Rudolfu Maistru se imenujejo ulica, gimnazija in srednja šola in glavni most čez Kamniško Bistrico.
Leta 2013 je bila Občina Kamnik tudi glavni nosilec obnovitve in ureditve njegove rojstne hiše, kjer se nahaja prvi samostojni muzej na Slovenskem, s stalno razstavo, posvečeno življenju in delu slovenskega domoljuba, generala, kulturnika, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra.
V začetku leta 2018 je Občina Kamnik zaključila z obnovo drugega dela rojstne hiše, kjer se nahajo novi muzejski prostori, v katerih pa so na ogled občasne razstave.
Prvo društvo generala Maistra so ustanovili leta 1997 v Ljubljani. Društvo je združevalo Maistrove borce, potomce Maistrovih borcev in druge ljudi, ki so želeli ohraniti spomin na delo generala Maistra, njegovih borcev za severno mejo in na vse narodnozavedne Slovence, ki so si prizadevali za nastanek samostojne Slovenije. Podružnice so nastajale tudi drugje, npr. v Kamniku, Mariboru, na Uncu. Petindvajsetega septembra 2003 je bila ustanovljena podružnica Društva general Maister v Kamniku, katere aktualni predsednik je Joško Berlec.
Praznik Občine Kamnik - Maistrovega mesta
Leta 1996 se je Občina Kamnik odločila, da generalov rojstni dan, 29. marec, postane občinski praznik. Vsako leto se torej konec marca Kamničanke in Kamničani na dostojen in spoštljiv način poklonimo velikemu rojaku. Tako se meseca marca in aprila vsako leto zvrsti več kot 40 prireditev v sklopu občinskega praznika v sodelovanju z krajevnimi skupnostmi, javnimi zavodi in ostalimi organizacijami lokalne skupnosti. Največji pomen pa občanke in občani namenijo prav osrednji proslavi ob občinskem prazniku v organizaciji Občine Kamnik in Doma Kulture Kamnik ter ob sodelovanju častne enote Slovenske vojske in kamniških kulturnih društev, na kateri so podeljena bronasta, srebrna in zlata priznanja Občine Kamnik ter naziv častnega občana Občine Kamnik. Pri tem je posebej razveseljivo dejstvo, da se spominu velikega rojaka s številnimi dogodki in prireditvami pridružijo tudi mladi, kar vsekakor predstavljajo velik obet, da bo lik Rudolfa Maistra rastel tudi v novo, aktualno stoletje in obetaven razlog, da si Kamnik tudi v prihodnje zasluži ponosni naziv. Naziv Maistrovo mesto.
Spletna Maistrova pot
Medobčinski muzej Kamnik je v letu 2021 skupaj s 15 slovenskimi muzeji, arhivi, knjižnicami in ob izrednem deležu družine Maister za vas pripravili novo spletno predstavitev www.rudolfmaister.si, na kateri si lahko preberete več o življenjski poti Rudolfa Maistra.
Spletno Maistrovo pot so pripravili vodja projekta mag. Zora Torkar, koordinatorja Alenka Juvan in mag. Jože Podpečnik ter strokovni odbor v sestavimag. Zora Torkar, Alenka Juvan (MMK), Renny Rovšnik, mag. Jože Podpečnik (NMS), dr. Vlasta Stavbar (UKM), mag. Marijan Rupert (NUK), dr. Dragan Matić (ARS), dr. Marko Štepec (MNZS) in mag. Zvezdan Markovič (Vojaški muzej SV).
Pri snovanju Maistrovi poti so sodelovali Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Gorenjski muzej Kranj, Dolenjski muzej Novo mesto, Muzej novejše zgodovine Celje, Vojaški muzej Slovenske vojske, Pokrajinski muzej Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Koroški pokrajinski muzej, Narodna in univerzitetna knjižnica, Univerzitetna knjižnica Maribor, Arhiv Republike Slovenije, Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Ptuj in Borut Maister.
Projekt je vodil Medobčinski muzej Kamnik, animacijo in logotip Maistrove poti je izdelal Ciril Horjak. Spletno stran je izdelala agencija noviSplet (Atribut d. o. o.), računalniške igrice CtrlArt. d. o. o., scenarij in režija avdio posnetka Alenka Juvan in Andreja Humar Gruden, prevod v angleščino Jon Derganc, lektoriranje Ana Gruden. Finančno so projekt podprle: Ministrstvo za kulturo RS, Občina Kamnik in sodelujoče ustanove.
Vabljeni na popotovanje z Maistrom.