Z odkritjem spominske plošče so se poklonili spominu na rezbarja Maksa Berganta in podobarja Ivana Klemena
02.07.2017
V petek, 30. junija 2017, je Društvo sv. Jakoba pripravilo krajšo slovesnost ob odkritju spominske plošče na hiši –imenovani Bajtica – na Parmovi 5 v Kamniku. Z odkritjem spominske plošče na Bajtici so se člani društva in Bergantove družine poklonili spominu na rezbarja Maksa Berganta in podobarja Ivana Klemena. Spominsko ploščo je oblikovala Barbara Kokalj Bogataj, izdelalo pa jo je kamnoseštvo Lev Vodnik. Večji del stroškov je pokrila občina Kamnik in družina Maksa Berganta.
Slavnostni govornik na slovesnosti ob odkritju spominske plošče je bil dr. Miklavž Komelj. Slovesnost je obogatil program Mešanega pevskega zbora Odmev pod vodstvom prof. Anice Smrtnik. Spominsko ploščo sta odkrili Bergantova vnukinja Anja in dr. Marjeta Humar, ki je, skupaj z družino dr. Damjana Berganta, pripravila program slovesnosti in ga tudi vodila. Zaključila je v upanju, da bo Bajtica postala del kamniškega kulturnega zemljevida, vse zbrane, med njimi rezbarje in podobarje iz bližnje in daljne okolice, pa je povabila na skromno pogostitev, ki jo je pripravilo podjetje Športni center Prodnik iz Ljubnega ob Savinji.
Zakaj so se v Društvu sv. Jakoba odločili za postavitev plošče?
Društvo sv. Jakoba vsako leto pripravi eno ali več prireditev v počastitev pomembnih Kamničanov, Z njimi želijo prispevati k temu, da bi ljudje, ki so s svojo ustvarjalnostjo obogatili Kamnik, Slovenijo in širim okolje, ne utonili v pozabo. Prispevke o njih potem navadno objavijo v Kamniškem zborniku. O Bergantu pa so konec lanskega leta izdali knjigo, ki jo je napisal dr. Miklavž Komelj.
Kdo sta bila Ivan Klemen in Maks Bergant
Maks Bergant (1912 – 1996) je bil po mnenju dr. Miklavža Komelja, avtorja monografije Rezbar Maks Bergant, samoten nadaljevalec starega rezbarskega izročila v duhu srednjeevropske baročne umetnosti čeprav se je v bistvu izpopolnjeval med letoma 1933 in 1936 v Splitu. Obrti se je izučil v Kamniku pri mojstru podobarju Ivanu Klemenu, s katerim se je srečal že kot prvošolec, ko mu je po maminem naročilu prinesel uokvirit domačo sliko brezjanske Marije, ki ji je kasneje, v zrelem ustvarjalnem obdobju, ki ga je zelo zaznamovalo in oblikovalo sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom, naredil sijajni oltarni okvir v cerkvi na Brezjah kot njegovo najbolj znano delo.
Delo v Klemenovi delavnici v Parmovi ulici v Kamniku ga je očaralo, začel rezljati in modelirati ter se odločil, da bo postal rezbar. Klemenova delavnica, poimenovana Bajtica, je postala njegov ustvarjalni svet, kjer je, razen obdobja izpopolnjevanja v Splitu (med letoma 1933 in 1936), delal vse življenje, na koncu pa je hišo tudi odkupil.
Rezbarski mojster Maks Bergant in arhitekt Jože Plečnik
Dr. Komelj še posebej natančno opisuje Bergantovo prijateljevanje z arhitektom Plečnikom. Berganta, kot našega najboljšega rezbarja, je Plečniku priporočil pater Martin Perc, ki je leta 1947 arhitektu naročil predelavo župnijske cerkve sv. Benedikta v Stranjah, ki so jo med vojno zelo poškodovali Nemci.
Po Komelju se je Bergantovo sodelovanje s Plečnikom pri obnovi stranjske cerkve spremenilo v resnično prijateljstvo. Skoraj ponarodela je anekdota, da je rezbar delo, ki Plečniku ni bilo najbolj všeč, zavrgel in začel znova. V zahvalo za to skromnost in razumevanje Plečnikove pripombe mu je arhitekt poslal svojo monografijo Architectura perennis s posebnim posvetilom.
»Plečnikova logika ni bila logika intelektualca, ampak logika duhovnega mojstra,« ugotavlja Komelj v knjigi Rezbar Maks Bergant, kjer podrobneje opisuje arhitektovo sodelovanje z Bergantom, ki ni bilo omejeno samo na Gorenjsko. Tako je Bergant po Plečnikovem idejnem osnutku zmodeliral vse tri angelske figure za Plečnikov škofovski prestol v ljubljanski stolnici. Kot najsubtilnejši spomenik sodelovanja med rezbarjem in arhitektom pa je, tako meni dr. Komelj, Bergantov okvir v obliki pletenine za kopijo brezjanske Marije, ki ga je naredil v zahvalo za rojstvo sina, s Plečnikovim podstavkom v kamniški cerkvi na Šutni. Plečnikovo pismo, v katerem je Bergantu med drugim zapisal: »Izrabiti bi Vas hotel do skrajnosti«, je po Komelju najvišji kompliment rezbarskemu mojstru, ki je s kipom slepe Marjance potrdil tudi svoj kiparski talent. Tudi sicer je v Bajtici nastala vrsta Bergantovih kiparskih del, tako figur kot reliefov.
Rezbar Maks Bergant je bil najbolj ustvarjalen v zadnjih desetletjih svojega življenja, ko je ustvarjalno dozorel. Ustvaril je več kot 50 oltarnih okvirjev, oltarnih miz in ambonov, okvirjev križevega pota in večnih luči v cerkvah. Ogromno je naredil okvirjev za slike, ogledala, svečnikov in lestencev. Mnoga Bergantova dela so raztresena po slovenskih domovih po Sloveniji, v nekdanji Jugoslaviji, po Evropi in v Ameriki.
Vir: Društvo sv. Jakoba
