Spominska slovesnost ob spomeniku NOB na Rudniku

Na Rudniku pri Radomljah je v soboto, 8. januarja 2022, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem območju odvijali 6. januarja 1945 in v katerih je življenje zaradi izdaje izgubilo preko 30 borcev NOB. Padlim so se v imenu Občine Kamnik poklonili podžupan Bogdan Pogačar, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik in predsednik Krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Duplica Tone Žibert, v imenu Občine Domžale pa predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Domžale Marija Majhenič.

Na slovesnosti, ki jo je pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik skupaj s krajevno organizacijo Združenja borcev za vrednote NOB Duplica, je zbrane sprva pozdravil podžupan Bogdan Pogačar, ki je dejal: »V imenu Občine Kamnik vam izrekam iskreno dobrodošlico, na mestu spomina in opomina na tiste mrzle januarske dni v letu 1945, ko je nekaj tednov pred koncem dolge in utrujajoče vojne med sestankom okrožnega komiteja KPS Kamnik 30 aktivistov napadel okupator. Nekateri izmed njih so za domovino, dostojanstvo in svobodo naroda darovali svoja življenja. Obstoj slovenskega naroda temelji na pogumu in odločnosti takratnih mož in žena, ki so se uprli okupatorju naše dežele, temelj državnosti Slovenije pa je prepojen s krvjo vseh, ki so za domovino darovali svoja življenja v drugi svetovni vojni in kasneje v osamosvojitveni vojni. Spominski park Rudnik pri Radomljah ni samo mesto spomina in opomina, je mesto povezovanja in sodelovanja dveh občin, Kamnika in Domžal. Obe občini dobro sodelujeta pri skrbi za spominski park, ki s svojim vodnjakom, kot virom življenja, opozarja, da tudi danes ne smemo pozabiti na vrednote, za katere so se borili naši predniki in na katerih stoji naš narod. Samo s spoštovanjem preteklosti in z jasnimi cilji ter marljivostjo bomo dosegli svoje sanje in svetlejšo prihodnost. Svoboda, enotnost, mir in predvsem varnost so vrednote, za katere se moramo boriti tudi danes in to bolj kot kadarkoli prej. Pojdimo proti svetli prihodnosti skupaj, ponosni, odločni tako z levim kot desnim korakom. Spominski park v Rudniku pa naj nas navdaja z navdihom, ponosom in hvaležnostjo do vseh, ki so nam tlakovali pot v svobodno prihodnost. Slava jim.«

Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik se je ob letošnji slovesnosti spomnil na Vinka Žebovca – Vilka, ki je umrl 17. decembra 2019, o njem pa na slovesnosti dejal: »Vinko je bil rojen 7. 7. 1924 v Rudniku pri Radomljah na majhni kmetiji. V družini je bilo šest otrok: pet bratov Miha, Janez, Ciril, Jože in Vinko ter sestra Minka. Oče Ignac je bil rojen leta 1883, mati Frančiška pa leta 1892. Oče je hodil delat na kolovško graščino in je zaslužil nekaj za preživljanje družine. Na kmetiji so pomagale še teta Reza Sitarjeva iz Kamnika in Mici Završnik s Perova ter Katarina Juhant iz Jarš. Po končani šoli je Vinko ostal doma na kmetiji skupaj z očetom, mamo in sestro Minko. Starejši brat Miha se je zaposlil v tovarni Titan, Janez je delal v opekarni Radomlje in v mlinu Nastran na Homcu, Jože v tovarni pohištva Remc na Duplici, Ciril pa na kovačiji Jožeta Juhanta v Jaršah.« Nadaljeval je z mislimi, ki jih je nekdaj pripovedoval Vilko o začetkih vojne in odporu proti okupatorju: »Po napadu Nemcev na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in razpadu jugoslovanske vojske sva z bratom Jožetom skrivaj prinesla domov dve puški karabinki in eno lovsko puško. Orožje sva očistila in namazala ter skrila v gozd. Brat Jože je prinesel domov še zaboj municije in pri tem so mu ukradli kolo. Za skrito orožje so nekako izvedeli nemški žandarji in Mengša in so nama ukazali, da prineseva orožje na občino v Radomlje. Z bratom Jožetom sva na hitro poskrila vso municijo, jaz pa sem potem z vozičkom orožje odplejal na občino Radomlje. Prevzem orožja je podpisal tajnik občine Jakob Ulčar, ki je bil sicer povezan z nami, in je bil »naš«, podpisal je, da je bilo orožje izročeno. V letu 1941 so imeli prvi organizatorji partizanskega gibanja večkrat sestanke pod jablano, kjer je zdaj spomenik borcem, padlim 6. januarja 1945 ob napadu Nemcev na bunkerje na Rudniku, v katerih so bili vodstvo VDV in partizanska tehnika (tiskarna 7A). Na sestanke so prihajali prvoborci Ivan Pirš – Rastko in Jože Pirš – Luka iz Radomelj, Mirko Jerman iz Šmarce (kasneje proglašen za narodnega junaka) in Albin Vengust – Hrast iz Duplice. Sam sem bil določen za stražo za te sestanke, vedno so mi naročili, da moram v primeru kakršnih koli zaslišanj povedati, da nič ne vem, da nisem nič videl. Sicer pa sem tem tovarišem redno poročal o gibanju sovražnikov in njihovih domačih pomagačev. V naši vasi so imeli prvi organizatorji partizanstva redne povezave z našo družino in z družinami Krt, Rode in Jazbečevo družino. Jeseni leta 1942 je kamniški bataljon izvedel preskrbovalno akcijo v tovarni Induplati Jarše, iz katere so odpeljali velika platna in drugega blaga za potrebe partizanskih enot. Po končani akciji smo jih pogostili pri nas in pri sosedih. Decembra leta 1942 sem dobil poziv za nemško vojsko od Švabov. Oče Nace mi je rekel, da raje vidi, da padem v slovenskih gozdovih kot pa na ruski fronti kot topovska hrana. Zato sem se začel pripravljati, da grem v partizane. Tako je 10. januarja 1943 leta pome prišel Ivan Pirš – Rastko iz Radomelj, ki je s seboj prinesel tudi vojaško puško in nekaj municije. Skupaj sva odšla v partizanski tabor kamniškega bataljona v Palovče. V Mrazu nas je kar deset ležalo v gozdu. Takrat sem se srečal z nekaterimi, ki so že bili v partizanih, kot je Jože Pirš – Luka iz Radomelj, zdravnik dr. Milan Cunder in ranjeni partizan Borut iz Maribora.« Zaključil pa z mislimi napada na bunkerje 6. januarja 1945, ki se ga je Vilko nekdaj spominjal takole:»Partizanska vas Rudnik je leta 1941 štela 11 hiš. Iz devetih hiš je bilo doma 20 partizanov in padlo je 15 borcev. Žalosten je spomin na 6. januar 1945 na padle partizanske voditelje, ki so padli v bunkerjih tiskarne Grafika 7A Rudnik. Tisti dan ob pol petih popoldne so v bele plašče oblečeni Nemci napadli bunkerje, iz katerih so se prebijali okrvavljeni borci in omahovali nazaj v bunkerje. Edvard Peternel – Tinko in Ludvik Sešek sta se v brezupnem položaju ustrelila sama, tovarišice z Marjanco so Nemci pustili žive in jih zaprli. V prvem bunkerju, kjer so bili štirje tiskarji s kurirji terenci, pa so zajeli vse. Janez Žebovec – Roman se je ustrelil, ker ni hotel še enkrat priti živ v roke Nemcev.«

Za glasbeno popestritev je poskrbel kvartet pevcev pod vodstvom Primoža Leskovca. Posebno noto so slovesnosti dodali zastavonoše, za preplet misli in besed pa je poskrbela Dragica Požek.

<< Nazaj | Novice