Spominska slovesnost ob 74. obletnici ustanovitve Šlandrove brigade

Župan Občine Kamnik Marjan Šarec se je dopoldan skupaj s podžupanom Igorjem Žavbijem in z županom Občine Moravče Martinom Reboljem udeležil slovesnosti v spomin 74. obletnice ustanovitve VI. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade »Slavka Šlandra«, ki jo je na Šipku pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Lukovica v dogovoru z Odborom skupnosti borcev VI. SNOUB »Slavka Šlandra« in v sodelovanju z Združenjem borcev za vrednote NOB Kamnik.

VI. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada »Slavka Šlandra« oziroma Šlandrova brigada je bila ustanovljena 6. avgusta 1943 z namenom, da nemškim okupacijskim enotam onemogoča prometne zveze v Črnem grabnu, Tuhinjski dolini in Zgornji Savinjski dolini. To je bila brigada v sestavi narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije.

Zbrane je ob tej priložnosti nagovoril slavnostni govornik, župan Marjan Šarec, ki je dejal: »Prisrčno pozdravljeni na slovesnosti 74. obletnice ustanovitve VI. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade »Slavka Šlandra«. 74 let je doba, ki je veliko ljudi niti ne dočaka. In po toliko letih, ko se srečujemo tukaj, morda nekateri tudi zaradi druženja, lepih trenutkov, je vprašanje, če se zavedamo, kaj se je takrat pravzaprav dogajalo in zakaj. Slovenski narod je skozi stoletja želel živeti po svoje. Želel je, da ne bi več živel za tuje interese in tuje ideale. Ko se je z drugimi jugoslovanskimi narodi združil v kraljevino Jugoslavijo je bil tudi tam manjši del celote in ne popolnoma uresničen. Ko je prišla druga svetovna vojna, so tisti, ki so bili pogumni, vedeli, da taktične kolaboracije ni. Kolaboracija je kolaboracija. Upor je upor. Ampak to so težke odločitve. To so težke odločitve, ki jih lahko sprejme samo tisti, ki je tam na kraju samem in odločitve tistega časa lahko presojamo samo tako, da se v tisti čas v mislih vrnemo ter se zavedamo, kakšen je bil to čas. Presojati z današnjega vidika je to nemogoče. To lahko stori le zgodovina. Ampak takšna zgodovina, ki je objektivna, ki zna pogledati temne in svetle plati. 1941 leta so šla dekleta in fantje v borbo ne vedoč, kaj jih čaka. In nihče od tistih, ali pa vsaj velika večina, ni vedela za revolucijo, ne za prevzem oblasti, ne za karkoli drugega, kar so bile tudi pogosto teme politkomisarjev. Šli so enostavno za to, ker niso prenesli in dovolili, da nekdo pride v to državo in začne govoriti, da bo od današnjega dne vse drugače, da se boš učil tuj jezik, jezik, ki naj bi bil več vreden, kot je tvoj.«

»Samo nemški jezik, italijanski jezik, Dante, Goethe, Strauss in drugi umetniki so bili so bili cenjeni, Slovenci pa smo bili na ravni sužnjev in ali pa celo živali. In zato naj si ne delajo utvar tisti, ki še danes govorijo, da je bila taktična kolaboracija in, da je sodelovanje z okupatorjem bilo boljše za slovenski narod. Če bi okupator zmagal, ne bi bilo ne slovenskega naroda in ne drugih narodov. Nacistična Nemčija je takrat iskala tako imenovani življenjski prostor. Življenjski prostor na račun drugega. Fašistična in japonska imperialistična ideja ni bila takšna, da bomo vsi narodi živeli v bratstvu, svobodi in razumevanju, temveč je bila takšna, da so bili samo eni narodi nekaj vredni , drugi pa nič. To bi bila zmaga prevlade enega naroda nad drugim. Zemlja bi bila danes precej drugačna. Ne bi mogli govoriti o slovenskem narodu, ne o državnosti, ki jo imamo danes. In Šlandrova brigada je bila ustanovljena prav za svobodo, z nami je danes tukaj tudi Franc Sever – Franta s svojimi še živečimi soborci, brigada, ki se je borila, tako kot pravijo pesmi, za srečnejše dni. Ne smemo zapasti v to misel, da je bilo po vojni tudi veliko mitološkega. Tudi partizani so bili včasih prikazovani kot nadljudje, ki niso imeli strahu, ki niso imeli težav in jim krogle niso mogle do živega. Tudi to je bilo. A to ne spremeni dejstva, da so bile partizanke in partizani najsvetlejši zgled, kako se je treba upreti okupatorju, kako je treba verjeti v svojo idejo in, kako se na koncu pride do uspeha pa čeprav na začetku prazen, žejen in še bi lahko naštevali.«

»Vojna ni prijetna. V vojni se ne najde nič lepega. V vojni imajo korist samo vojni dobičkarji, pa še tistim ta denar nič ne pomaga, kajti kazen pride slej ali prej. V vojni šteje samo ljubezen do svojega naroda, a ne tako, da zaničujemo druge narode in jih imamo za manj vredne. Slovenci nismo nikoli napadali. Slovenci smo bili vedno iskreni v ljubezni do svojega naroda. In, ko se je vojna končala, smo se morali soočati tudi s krutimi dejstvi, povojnimi dejstvi. Zgodili so se tudi poboji, zločini brez sojenja in tega nihče ne zanika. A danes, po toliko letih, ne moremo obremenjevati mlade generacije s tem. Leta 1991 bi morali s tem zaključiti. Veliko se danes govori tudi o spravi. Sprava ne more biti vsiljena od zgoraj. Sprava se je že zgodila v našem narodu. Naši ljudje med seboj niso sprti zaradi samih sebe. Med seboj so sprti zaradi politike, ki spretno izkorišča medvojna in povojna dejstva za to, da neti sovraštvo. Da neti slabo voljo. Da polarizira narod. Spravo smo že dosegli, kajti sprava se lahko doseže samo med dvema, ki sta sprta. Poglejmo, kdor ima otroka ve, da kadar se spreta tudi sama najdeta pot do prijateljstva. Problem nastane, ko skušamo starši reševati njune spore in včasih naredimo več škode, kot koristi. In tako je tudi z ljudmi. Koliko hčera in sinov, potomcev domobrancev je danes poročenih med seboj in znajo živeti skupaj. Mi pa s to kvazi spravo in kvazi spomeniki, ki niso ne estetski in ne postavljeni na prostor, kamor sodijo, skušamo dosegati neko kvazi spravo. Živimo v medsebojni slogi in priznajmo, da ni bilo vse lepo. Časa za nazaj se ne da popraviti. Mrtve je treba pokopati, a ne z ustaškimi simboli in gesli oziroma tistim, kar potvarja zgodovino, dviguje domobranstvo, ustaštvo, četništvo in ideje, ki so težile k uničenju drugih, nenazadnje tudi lastnega naroda. Slovenski narod je velik narod. Ima veliko potenciala. In ne nazadnje imamo svojo državo. Dolga leta smo bili zatirani. Danes nismo več. Ne nasedajmo in ne dovolimo, da z nami manipulirajo tisti, ki so že predolgo v slovenski politiki. Zato je čas za nove generacije.«

Ob prisotnosti zastavonoš in Častne enote območnega združenja Slovenskih častnikov Domžale smo prisluhnili kulturnemu programu v izvedbi kvarteta Krt, recitatorjev in harmonikarjev.   

<< Nazaj | Novice