Poklon padlim borcem na Prevojah v Zgornjem Tuhinju

Župan Marjan Šarec se je dopoldan skupaj z veleposlanikom Veleposlaništva Združenih držav Amerike Brentom Hartleyom in ostalimi gosti ameriškega veleposlaništva, poslancem Državnega zbora mag. Matejem Toninom, slavnostnim govornikom, predsednikom Zveze veteranov vojne za Slovenijo general Ladislavom Lipičem, podžupanom Igorjem Žavbijem, predstavniki veteranskih organizacij občine Kamnik ter praporščaki poklonil padlim borcem na Prevojah v Zgornjem Tuhinju.

Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj je že štirinajsto leto zapored pripravilo spominsko slovesnost pri spomeniku 192 padlim borcem v Zgornjem Tuhinju, med katerimi sta bila tudi vodja ameriške vojne misije kapetan Charles Fisher in dr. Peter Držaj, ki sta 26. decembra leta 1944 padla v vasi Češnjice.

Župan Marjan Šarec je v svojem pozdravnem nagovoru izrazil spoštovanje do vseh padlih v bojih za svobodno Slovenijo ter dejal: »Prisrčno pozdravljeni na tem kraju, kjer so umrli tisti, ki so verjeli v svobodo. En dan po dnevu samostojnosti in enotnosti obeležujemo tudi ta veliki dogodek. Boj za svobodo je univerzalen. Boj za svobodo je skupen vsem narodom sveta. Tisti, ki so zatirani, so se prisiljeni boriti za svobodo, kajti to je preživetje. Če želiš živeti kot narod in izpolnjevati svoje življenjsko poslanstvo, je nujno, da živiš v svobodi, enakosti in bratstvu. To je bilo tudi geslo francoske revolucije. Bratstvo, svoboda in enakost. In še po toliko letih te tri besede niso izpolnjene. Mnogi narodi se borijo za svojo svobodo. Borijo se za svoj obstoj. Borijo se za pravico biti človek. Pred več kot 70 leti je ta boj potekal tukaj v Tuhinjski dolini. Ko je okupator skušal uničiti naš narod, zasužnjiti naš narod  in naseliti na našem ozemlju svoje ljudi ter razširiti svoje ozemlje na račun drugega. Danes si ob svobodi in miru težko predstavljamo takratne dogodke. Težko se z njimi poistovetimo, zato je še toliko bolj pomembno, da jih tudi danes obeležujemo. Kajti spomin je večen. Spomin ne more umreti. Spomin na žrtve, ki so dali tukaj svoja življenja, bo živel večno, če bomo sami tako hoteli in če nam bo mar. Ker nam je mar, se tukaj dobimo vsako leto. Verjamem, da se bomo zbrali tudi naslednje leto in jih počastili. Počastili njihovo boj za to, da lahko mi živimo. Slava jim!«

Veleposlanik Veleposlaništva Združenih držav Amerike Brent Hartley je povedal: »V izjemno čast mi je, da sem lahko danes tukaj z vami, ko se spominjamo vseh padlih na tem mestu. Vem pa, da se s to slovesnostjo ne spominjamo le padlega Fisherja, temveč se želimo pokloniti spominu tudi na mnoge druge, tiste, ki so padli na tem mestu.«

Slavnostni govornik, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo generalom Ladislav Lipič pa je namenil naslednje besede: »Ljudje, kot je bil stotnik Fischer in vsi dobri možje, ki so žrtvovali svojo prihodnost za vse nas, si zaslužijo, da ohranjamo spomin nanje. Borili so se za odprto in svobodno družbo. Družbo, ki bi bila neodvisna od zahtev in želja oblastnikov. Borili so se proti ideologiji, ki ne upošteva naše osebne svobode in zmanjšuje posameznika. Tako nekako je dejal predstavnik ameriške vojske, ki je bil pred leti prisoten na slovesnosti v spomin 192 padlim borcem narodnoosvobodilnega boja, med katerimi je bil vodja ameriške vojne misije kapetan Charles Fischer ter dr. Peter Držaj,ki sta 26. decembra 1944 padla v vasi Češnjice. Svoje zadnje počivališče pa ima na tem mestu med drugimi tudi narodni heroj Martin Kotar. Tudi župan občine Kamnik je zelo občuteno govoril o svobodi in o pieteti takšnega dejanja,kakršno je tudi današnje. Zakaj omenjam ravno besede svoboda, odprta in svobodna družba, ideologija, ki ne upošteva osebne svobode in zmanjšuje pomen posameznika, pieteta. Predvsem zato, ker stojimo pred pomnikom, kateri nas opominja,da je postavljen ljudem, ki so se borili ravno zanjo, za svobodo. Zato je prav,da se ne samo danes, ampak tudi jutri in v naši prihodnosti spominjamo groznega trpljenja, ki ga je povzročila druga svetovna vojna in njenih velikih političnih in predvsem moralnih razsežnosti.

V minulem 20. stoletju smo doživeli dve svetovni vojni in na našem majhnem, vendar strateško pomembnem prostoru so potekali siloviti spopadi v obeh vojnah. Tudi na tem prostoru,seveda nekoliko širšem, je slovenska narodnoosvobodilna vojska prevzela pomembno vlogo, še posebej glede preprečevanja prometnih povezav okupatorja. Danes ni potrebno opisovati legendarnega preboja iz obroča na Menini planini, s ponosom pa je potrebno povedati, da so v težavnih vremenskih pogojih, ob silovitem pritisku SS-ovcev, borke in borci z junaštvom, vztrajnostjo in tovarištvom uspeli premagati izjemno močno enoto, SS-divizijo Galizien in v teh spopadih je padel tudi kapetan Fischer,ki je bil med prvimi in najvišjimi zavezniškimi častniki, poslan pomagat slovenskim partizanom. Od takrat je minilo več kot 70 let in ravno v letošnjem letu smo praznovali 70-letnico konca druge svetovne vojne. Že pred njenim začetkom je eden od voditeljev zmagovite koalicije Winston Churchill jasno opredelil usodni pomen te vojne,ko je dejal: »Če to vojno izgubimo, se bo ves svet pogreznil v prepad nove mračne dobe,ki bo še posebno grozljiva in posebno dolga zaradi uporabe sprevržene znanosti. «Vojna ni bila izgubljena in svet se ni pogreznil v prepad nove mračne dobe. Doživel pa je marsikaj,kar ga je zaznamovalo za večno-velike boje, v katerih so umirali vojaki in civilisti, uporabo novih orožij, izdaje in poboje, uničenje fašizma in nacizma kot največjega zla 20. stoletja, preseljevanje celih narodov, nastanek novih držav in novo risanje meja, uporabo atomskega orožja, rušenje mest, etnična čiščenja, holokavst-veliko tega, kar se naj ne bi nikoli ponovilo in proti čemu so se borili tisti,ki počivajo svoj zadnji počitek v tej grobnici. Še živeči borci-partizani z vso pravico opozarjajo na grozote II. svetovne vojne in opozarjajo "naj se nikoli ne ponovi". Pa vendar na začetku 21. stoletja doživljamo marsikaj, kar nas sili v razmišljanje, ali je človeštvo sposobno zaustaviti to drvenje sveta v smer, ki prinaša nasilje, sovraštvo, ubijanje, rušenje, vojne in zapuščanje svojih domov milijonov ljudi,ki odhajajo v neznano. Je morda res prišlo do uporabe sprevržene znanosti ali pa mogoče sprevrženi ljudje sprevrženo uporabljajo to znanost, katera rojeva vedno nove produkte, katere peščica ljudi uporablja za pridobivanje nepopisnega bogastva, da bi pa velika večina živela v nepopisni bedi!

In temeljno vprašanje, ki se nam zastavlja ob vseh teh dogodkih, ki imajo geopolitične razsežnosti, kar pomeni, da velja to tudi za nas, za razmere v Sloveniji, moji in naši skupni domovini, se glasi: »Zakaj, kako se je to zgodilo in kdo je odgovoren?« Na minuli slovesnosti v počastitev enega od naših največjih in najpomembnejših praznikov smo slišali nekaj odgovorov, predvsem pa, da to ne pomeni, da smo odgovorni vsi v pomenu, da ni nihče odgovoren. Natančno tako, če v nadaljevanju ne bi slišali tudi tega, da se o prehojeni poti ne smemo vprašati, kaj je šlo narobe, kaj je iz obljub in pričakovanj nastalo, temveč, kaj sem jaz, kaj smo mi storili narobe in ali smo storili vse, kar bi morali. In ponovno smo pri nekakšni kolektivni odgovornosti, kjer smo odgovorni vsi in nihče. Vendar to ni res in ravno to je tisto, kar nas je pripeljalo v stanje, v kakršnem smo. Nismo navadni ljudje bili odločevalci o pomembnih stvareh, ki so še kako vplivali na naša življenja. Odločevalci imajo imena in priimke in dokler ne bo jasno povedano, kdo in kdaj je posamezne zavajajoče odločitve sprejemal, bomo še vedno govorili o vzrokih iz preteklosti in ne sedanjosti. Še vedno bomo deležni besed o neuspešnem prelomu s starim komunističnim totalitarnim sistemom in tranziciji, ter se po 25 letih trudili prikazati, da vse zlo izvira iz  preteklosti. Zato je posploševanje in pripisovane odgovornosti vsem državljanom in državljankam zavajanje. In zato je spreminjanje besed pokojnega ameriškega predsednika Kennedyanajmanj nekorektno, kajti prej ali slej bo potrebno stopiti pred ljudi in iskreno povedati, kdaj smo zašli iz poti,ki smo si jo začrtali v času osamosvajanja. In seveda, kdo so bili in so še danes odgovorni!

Pa še nekaj: ni dovolj ponavljati in poudarjati pomena ekonomije in materialnega blagostanja, kar je po mnenju nekaterih edino, kar prinaša srečo ljudem. Brez zavedanja o koreninah lastnega naroda, o njeni zgodovini in vrednotah, na katerih je temeljila, ne bomo uspešni, ne bo blagostanja in kar je najhuje, tudi miru ne bo! Zato je sekanje teh korenin naroda bolestno početje, ki nam ne bo prineslo ničesar, razen hlapčevstva. In zato se vedno znova spominjajmo časa priprav na plebiscit in samega plebiscita ter besed ljudi,ko so odhajali na volišča. Visoka stopnja samozavesti in predvsem veselja nad tem,da bomo imeli lastno državo, v kateri bomo živeli in sami odločali o svoji usodi. Gotovo si pa takrat niso predstavljali, da bodo v državi, za katero so umirali, po 70 letih ponovno poskušali zažigati knjige in metali molotovke ter risali kljukaste križe na vrata organizacij, ki zbirajo hrano za tiste, ki v moji domovini, delno ograjeni z žico, ne morejo živeti od lastnega dela. Pa vendar, čeprav v Sloveniji živimo v pogojih in razmerah, o katerih sem govoril in poslušamo ter gledamo posnetke s številnih kriznih žarišč ter konfliktov po svetu, živimo tudi v obdobju velikega upanja.

Človeštvo ne sme nikoli obupati nad razmerami, čeprav so na prvi pogled še tako brezupne. Namesto, da se zapiramo vase in živimo v nekakšnem apatičnem stanju ter obupujemo nad razmerami, zahtevajmo konec brutalnosti in nekaznovanosti odgovornih. Spoštovani, žal mi je, da je potrebno tudi ob takšnem pietetnem dejanju, kot je današnja slovesnost, izrekati tako kritične besede. Vendar nenehno poslušanje nekaterih naših vodilnih politikov o tako potrebni spravi in enotnosti, kar nas bo premaknilo iz sedanjega stanja, ne daje rezultatov. Nasprotno, zastavljajo se nova vprašanja, pojavljajo se nove neznanke, predvsem, ali nas iz tega stanja lahko premaknejo tisti, ki so nas v takšno stanje pripeljali. V prihodnjem letu bomo praznovali 25 let naše samostojnosti. Spominjali se bomo dogodkov in vseh,ki so po svojih najboljših močeh sodelovali v procesu osamosvajanja. Z globoko hvaležnostjo se bomo spominjali tudi tistih, ki so padli v boju za našo samostojnost. Tako, kot se danes spominjamo vseh tistih, ki tu počivajo svoj zadnji mir in ki so se borili za odprto in svobodno družbo. Ob tej priložnosti vam želim vse lepo, dobro in veliko zdravja v prihajajočem novem letu, predvsem pa želim miru in blagostanja ter medsebojnega spoštovanja. Srečno!«

V kulturnem programu so sodelovali pevci Moškega pevskega zbora DKD Solidarnost, Častna enota Slovenske vojske, Mina Brajer ter Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav. Vezna beseda je pripadala Barbari Božič.

<< Nazaj | Novice