Kvartet Krt prehitel sv. Martina na Švedskem od 13. do 20. oktobra 2015
23.10.2015
Pa ne po svoji zaslugi in namenoma, prav spontano je do tega prišlo ob ponovnem druženju Slovencev v Stockholmu na Švedskem. Lani maja se je ob nastopu 4KRT v švedski cerkvi porodila ideja, da bi organizirali pevsko srečanje različnih narodov, kjer so udeleženi Slovenci in takoj sta bila to dva: japonski ženski zbor SAKURA in mešani STOCKHOLMSKI KOMORNI ZBOR. Pri obeh so dejavne slovenske korenine. Kot tretji zbor se je pridružil še lani ustanovljeni zbor organizatorja, MEŠANI ZBOR TRIGLAV, ki pa mu je ob gostovanju na pomoč priskočil še Kvartet Krt – tudi tokrat z vlogo gosta iz matične domovine.
Lepe trenutke lovimo, če se le da; in prav v času našega gostovanja se je v Stockholmu ponovno svečano odprl slovenski konzulat, kamor smo nepredvideno (Danni Stražar) s petjem švedske, ki sem jo zadnji trenutek harmoniziral za kvartet, in slovenske himne nenačrtovano vskočili tudi mi.
V programu smo potem zapeli še nekaj slovenskih domoljubnih pesmi, katerih vsebino je potem ponosno vsem prisotnim prevajal veleposlanik Kajzer. Pesmi so bile še posebno všeč materi novoimenovanega častnega konzula, Šveda, Tomasa Öhmana. Ob veselem druženju smo izmenjali zdaj že marsikatero izkušnjo in bili deležni številnih pohval. Vse smo povabili na koncertni večer. Več o odprtju slovenskega konzulata v Stockholmu si lahko preberet tukaj.
Naša prisotnost na Švedskem pa je bila usmerjena le še na veliko zborovsko prireditev, katere naslov se je glasil GLASBA – JEZIK, KI NE POZNA MEJA in je k poslušanju privabil veliko število poslušalcev. Tako smo imeli pred seboj Japonce, Švede in Slovence na Švedskem. Lepa druščina.
Začele so Japonke in nežno vpeljale japonsko glasbo kot govorico brez meja. Sledil je naš prvi sklop pesmi, in sicer z japonsko pesmijo »Hanayakara«, ki so jo pred nami zapele že Japonke, a sem jo za presenečenje priredil za moški sestav in je sprožila val navdušenja najprej pri Japonkah, potem pa še pri vseh ostalih prisotnih. Pesmi Domača hiša, Tam, kjer pisana so polja in Beli cvet, so le še potrdile navdušenje, ki smo ga vedno deležni na tem koncu sveta.
Sledil je nastop Stockholmskega komornega zbora, ki ga je nekaj let vodila tudi slovenska zborovodkinja Jerica Gregorc Bukovec in je zelo prefinjeno in uglašeno izvedel program švedskih in svetovnih uspešnic. Tudi zanje smo s svojim drugim sklopom pripravili presenečenje in zapeli moški del njihove pesmi »Till Ősterland«; najprej po njihovem originalu, nato pa še z nekaj našimi harmonskimi spremembami, ki so izzvale ponovno presenečenje in nov val navdušenja. Kranjčičev Jurij, Moj deklič in Čudovit je ta svet so bile le še »pika na i« našega nastopa, ki smo ga nadaljevali skupaj z mešanim pevskim zborom slovenskega društva Stockholm na Švedskem, ki je s slovenskimi popevkami navdušil celo mladino, kar je bil dober pokazatelj, da bo še kdo prišel k njim na vaje. Glasbeno in žanrsko raznolik pevski večer smo vsi pevci zaključili z Avsenikovo GOLICO, ki sem jo v ta namen priredil in smo jo tudi krstno izvedli. Težko je opisati vse občutke, ki jih človek doživi ob takem druženju in sodelovanju.
Druženje se s tem še ni končalo, saj so na vse prisotne čakali domači mlinci, rdeče zelje in »Martinova gos ala piščanec«; gos bi bila namreč prevelika potrata za naravo in naše denarnice...
To pomeni, da smo kar krepko pohiteli s čaščenjem sv. Martina na Švedskem in bo v ta namen še enkrat v domačih krajih lahko »luštno«! Tudi za zabavo smo s slovensko narodno-zabavno glasbo in popevkami poskrbeli kar 4KRT skupaj z Danni in prehitro je prišla ura ob kateri smo morali zapustiti najete prostore Narodnega doma.
 |
 |
Ker pa nam je do odhoda domov ostalo še nekaj časa, smo si v nedeljo ogledali Stockholm iz zraka, kamor nas je s Cesno 206 zapeljal naš prijatelj Klemen, zvečer pri družini Štefanič preizkušali dobrote izpod pridnih rok kuharice Anice, v ponedeljek pa smo razgibali noge v sprehodu po mestu in si ogledali razstavljeno »čudo« Stockholma: kraljevsko ladjo VASA, ki je 10. avgusta leta 1628 potonila takoj po izplutju skupaj s 421 člani posadke in so jo potem šele 333 let kasneje poiskali(1950), izkopali iz mulja (1959), dvignili na površje v enem kosu (1961) in razstavili v posebnem muzejskem objektu Vasa, ki vzdržuje potrebno klimo, da se celoten eksponat obdrži za nove rodove in ne razpade. Še vedno delajo na njej... https://en.wikipedia.org/wiki/Vasa_(ship)
 |
 |
V upanju, da se porodi še kaka nova ideja za novo druženje, že pripravljamo nov pevski program. Seveda pa že z nestrpnostjo pričakujemo tudi obisk Kopenhagna, kjer je sedež slovenskega veleposlaništva za skandinavske dežele, kamor nas je tokrat povabil veleposlanik Tone Kajzer.
Besedilo in fotografije: Dominik Krt, umetniški vodja 4KRT
