Konstruktor smuči Slatnar in Elan – Kamničan Matej Božičnik

Končala se je letošnja smučarska sezona. V prejšnjih in tudi letošnji je pri izjemnih uspehih sodeloval tudi Kamničan Matej Božičnik, konstruktor smuči. Na njegovem tehničnem znanju so in zmagujejo  taki šampioni in šampionke, kot so bratje Prevc, Filip Flisar, J. E. Evensen, R. Johansson, Sara Takanaši in drugi. Matej se posveča izdelavi različnih vrst smuči, v zadnjem obdobju pa skrbi tudi za razvoj smuči v podjetju Slatnar, ki  izdeluje  skakalne smuči za mnoge tekmovalce in tekmovalke v svetovnem pokalu.  

Prosim, za vašo osnovno predstavitev in vlogo, ki jo imate v razvoju smuči.  

»Diplomiral sem v letu 2001 na Naravoslovno tehnični fakulteti v Ljubljani na oddelku za materiale in metalurgijo in začel svojo poklicno pot v Begunjah, v podjetju Elan. S smučanjem sem povezan od rane mladosti v smučarskem klubu Kamnik, v Elanu pa je sem bil kot odgovorni  konstruktor najprej vpet v alpski , nato pa je še v skakalni del. V tem obdobju sem razvil veliko vrhunskih smuči s katerimi so dosegali tekmovalci vrhunske  rezultate v alpskem in skakalnem delu: Filip Flisar, Andrej Šporn, Mitja Valenčič, Ondrej Bank, Max Blardone in seveda tudi skakalci Peter Prevc, nekdanji svetovni rekorder J. E. Evansen, Sara Takanaši in drugi«.

Smuči skakalcev ste razvijali v Elanu in v podjetju Slatnar. V čem je razlika?

»V letu 2016 sem prevzel tudi razvoj skakalnih smuči pri podjetju Slatnar. Tu smo nadgradili razvoj skakalnih smuči. Torej, nadaljevali smo tam, kjer smo v Elanu končali oziroma ostali. Pri podjetju Slatnar izdelamo med 1300 in 1500 parov letno. Samo za svetovni pokal jih porabimo približno 250 parov. Vrednost smuči, ki so narejene posebej za tekmovalca svetovnega pokala presega vrednost 2000 evrov«.

Kaj je bistvo razvoja pri izdelavi smuči

»Skakalne smuči morajo v zelo kratkem času od odriva do pristanka tekmovalca prestati šest faz: drsenje po naletu, prehod v odskok, odriv z mize, prehod v let, faza letenje in doskok. Vseh šest faz je potrebno vkomponirati v par smuči. Za vseh šest faz je potrebno izbrati prave materiale, hkrati morajo biti primerni tudi za pravo temperaturo, vlago in strukturo snega, oziroma naletne smučine. Niti najmanjše malenkosti pri razvoju smuči ne prepuščam naključju. Tukaj ni improvizacije, morda nekaj v začetni fazi,  improvizacija se na daljši rok ne izide. Ob razvoju skakalnih smuči v pri podjetju Slatnar pridobimo mehanske lastnosti smuči iz statičnih meritev, potem pregledamo še druge lastnosti, ki jih dobimo iz digitalizacije slike, sledijo pogovori s tekmovalci. Vsako smučko ob načrtovanju preračunamo teoretično, ti podatki se prenesejo v smuči«.

Vrhunski tekmovalec potrebuje letno kar nekaj parov smuči. Kako jih na primer pripravite za Petera  Prevca?

»Letno za skakalca svetovnega pokala izdelamo 10 parov, za Petra Prevca tudi nekaj več. Za tekmovalce in tudi Petra Prevca pripravimo različne smuči. Ene smuči za polete, druge za skoke na 120 metrski skakalnici. Skakalci, ki tekmujejo na naših smučeh, imajo možnost izbire smuči za različne vrste skakalnih naprav, ki jih tekmovalci s smučmi drugega proizvajalca, nimajo.
Zakaj taka znanost za izdelavo skakalnih smuči za devet do deset sekund uporabe? Razlog za to je kvaliteta smuči. Vrhunski tekmovalec doseže 230 metrov z odličnimi smučmi, 250 metrov pa zaradi vrhunskega para smuči.«

V čem je posebnost smučarskih skokov?

»Smučarski skoki so spoštovanja vreden šport. Skakalec ne more biti vsak in rekreativnega skakalnega športa ni, ne obstaja. Sam osebno preizkusim vse alpske smuči, skakalnih nisem nikoli. Sem skočil, ampak z alpskimi. Pri razvoju novih smuči  ne moreš v knjižnico in nabrati literaturo, jo malo prelistati in začeti delati skakalne smuči. Potrebna so leta izkušenj. Pomembno je znanje s področja materialov, predvsem s kompoziti, zato, da se zadosti teži smučke in funkcionalnosti. Na primer, osrednji del smuči mora imeti sposobnost, da z nekaj kratkimi vijaki držati okovje na sami smučki. Tudi to sami preverjamo v laboratoriju«.

Kakšna so pravila pri izdelavi smuči za skakalce?

»Mednarodna smučarska zveza FIS proizvajalce omejuje s težo in dolžino smučke v milimetrih. Določa se glede na indeks višine in teže tekmovalca. Minimalna teža smuči brez okovja je določena in znaša 2.6 kg. Potrebno je upoštevati tudi zapovedano širino smuči, ki ne sme prekoračiti 115 milimetrov v sprednjem delu in v peti smučke. V sredini določena širina ne sme presegati 105 milimetrov. Lahko je ožje, širše je prepovedano. Hkrati FIS predpisuje še višino konice in pravokotnost izdelane smuči z maksimalnim pobranim robom smuči 2 milimetra. Tudi točka montaže okovja je predpisana in je lahko 57% dolžine smuči, merjene od konice smuči do prstov na skakalnem čevlju. Za izdelavo se uporablja les iz Afrike, Azije in domačih gozdov. Pogoj za lesne materiale je, da imajo čim daljša vlakna s čim nižjo težo. Zgornja površina smuči je iz polimera, konstrukcijski materiali so steklena in karbonska vlakna, drsna površina je iz polietilena. V sredici v sprednjem delu smuči je vgrajeno satovje – nomex. Hkrati se uporabljajo razni dodatki, od gume za dinamiko do svinca, ki se uporablja za pravilno definiranje težišča, ki je zelo pomembno za posamezen tipa skakalca. Na drsni površini so vtisnjeni trije kanali, ki pomagajo držati smer na naletu in omogočajo zavijanje pri zaustavljanju v izteku«.

Kaj bi povedali za zaključek?

»Menim, da mora razvojni inženir hoditi po robu možnega, »včasih padeš čez rob«, včasih pa ti uspe hoditi naprej. Vedno gledam na to, da ne bi prišlo do poškodb tekmovalcev. Ne grem popolnoma na rob, sploh če vem, da bi bil ogrožen športnik. Najprej gledamo na človeka. Potrebno je dosegati rezultate, s katerimi gradiš naprej. Razvoj smuči nikoli ni dokončan, nikoli ni konca. Imaš samo vmesne faze, v katerih potrjuješ svoje dobro delo in pravo usmeritev.« 

Besedilo in fotografije: Jože Arko

<< Nazaj | Novice