Kdaj je odteklo kamniško jezero?
31.01.2018
Moj rajni oče Jožef Pavlič, doma iz Podgorja pri Kamniku (Svetelov), tik pod podružnično cerkvijo sv. Nikolaja, mi je, otroku, večkrat pripovedoval o kamniškem jezeru: kje je bilo, da je odteklo, da je voda naplavila homški osamelec, ki naj bi bil nekdaj sredi jezera … To pomeni, da je v Podgorcih še živel spomin na to jezero, se o njem prenašalo ustno izročilo.
Ko sva se z ženo Marto nedavno peljala proti Kamniku, naju je na Drnovem presenetilo toliko kamenja. Vprašala me je, kako to, da ga je tako veliko, saj naj bi ga včasih ne bilo toliko. Tudi mene je začudilo, takoj pa sem videl razliko med severnim delom polja od asfaltirane ceste, ki vodi prek polja, in južnim, kjer ga je bilo znatno manj.
Homški osamelec, v smeri katerega sva se nekaj časa peljala, mi je vnovič zbudil spomin na očetovo pripoved.
Zapisi o neveljski cerkvi sv. Jurija ob jezeru in Nevljah
Ta spomin so mi obujali tudi časnikarski in drugi obiski v sedanji župnijski cerkvi sv. Jurija v Nevljah, kjer je vikariat omenjen že leta 1232, prva cerkev pa v 12. stoletju (Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 243). Ob teh obiskih so mi domačini in poznavalci pripovedovali ne le o leta 1938 najdenem in izkopanem mamutu, marveč predvsem o tem, da se je prvotno njihova cerkev imenovala sv. Jurij ob jezeru, da so tukaj našli priveze (železne obroče) za čolne, ki so vozili po jezeru, ter da v spomin na uro (ob treh popoldne), ko je odteklo jezero, pri njih to uro še vedno zvoni.
Obiskovalcev predavanja se je kar trlo
Nič čudnega, da sem se, ko sem zvedel, da bo dr. Marija Klobčar, višja znanstvena sodelavka z ZRC SAZU v Ljubljani (Glasbenonarodopisni inštitut), tudi profesorica slovenskega jezika s književnostjo in doktorica etnologije, avtorica monografije Na poti v Kamnik (leta 2016) in številnih znanstvenih prispevkov in razprav v slovenskem in drugih jezikih, 26. januarja zvečer v okviru Društva sv. Jakoba Kamnik v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku predavala o Neznanem Kamniku in njegovem jezeru, takoj odločil, da bom šel na to predavanje. Tako kot še mnogi Kamničani in drugi obiskovalci predavanja. Prišlo nas je toliko, da je dvorana skorajda »pokala po šivih«, je velik del obiskovalcev moral predavanje spremljati stoje oz. na hodniku, ostali smo se nekako stlačili v dvorano. Nekateri so predlagali, da bi šli v cerkev, vendar voditeljica večera dr. Marjeta Humar ni bila za to, kajti vse je bilo že pripravljeno za predavanje od projektorja do slike slikarja Ceneta Griljca, kje naj bi bilo kamniško jezero, nazadnje se je našel stol in prostor tudi za predstavnika gostiteljev p. Lavrencija Anžela.
Dr. Humarjeva je navzoče prosila za potrpežljivost in obljubila še eno predavanje (lahko da se ga bo udeležilo še več ljudi?), predavateljica dr. Marija Klobčar pa je dodala, da bo krajša, a kaj ko zaradi zanimive in pomembne snovi ni mogla biti, pa tudi poslušalci niso bili za to, saj so imeli ves čas napeta ušesa in odprte oči ob vsem, kar so slišali in videli.
Strokovna prispevka o Kamniku in jezeru
Predavateljica dr. Klobčarjeva je to, o čemer je govorila, že zapisala v prispevkih za revijo Studia Mythologica Slavica, ki jo izdaja ZRC SAZU. V prvem prispevku Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero (Studia Mythologica Slavica, XVIII., Ljubljana 2015, str. 81-109) govori o omenjenem jezeru in prvotnem ter poznejšem Kamniku), v drugem Skrita pričevanja o potresu leta 1348 v slovenskih deželah (Studia Mythologica Slavica, 20, Ljubljana 2017, str. 145-177), pa o strašnem potresu, ki je na praznik spreobrnitve apostola Pavla 25. januarja ob treh popoldne (nekateri omenjajo ob štirih popoldne) povzročil, da se je odlomil del Dobrača, zgrmel v dolino, zasul več vasi, zajezil reko Zilo, da je ta poplavila te vasi. Najhuje je prizadel mesto Beljak, močno tudi kranjsko deželo. Med mesti, ki naj bi utrpela veliko škodo, naj bi bil tudi Kamnik s svojimi že iz kamna zidanimi hišami in cerkvijo. Ta potres naj bi tudi porušil naravno pregrado (zaporo) med Malim in Starim gradom, ki je zadrževala vodo v jezeru; posledica le-tega naj bi bilo razlitje jezera, ki je razdejalo stari Kamnik na kraju sedanjega predmestja tega mesta, imenovano Šutna (od tod tudi ime tega kraja po nemški besedi Schutt, ki pomeni ruševino, ruševine, grušč, groblje, nasip, zasip). Kot pravi izročilo, je voda odnesla minoritski samostan, poplavila Mengeško polje (zato nanos kamenja in drugega materiala) in razdejala minoritski samostan blizu Homca. Franz Schumi (Archiv für Heimatkunde) domneva, da je jezero odteklo med letoma 1300 in 1320, ker so pri zidavi mekinjskega samostana, ustanovljenega leta 1300, pomagali minoriti iz samostana v bližini, posledica razlitja naj bi bil »utrgan oblak«.
Strašen potres leta 1348 in kuga leto pozneje
Kako silovit je bil potres leta 1348 in številni popotresni sunki, poroča tudi Valvasor, ko govori o 26 porušenih mestih in 40 gradovih in cerkvah. Potresu je sledila kuga. Ob potresu naj bi v neveljski cerkvi po izročilu sam od sebe zazvonil zvon. To naj bi se zgodilo ob treh popoldne, zato je ob tej uri v Nevljah tudi pozneje redno zvonilo ob delavnikih vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko naj bi župnik ukinil to zvonjenje, ker ga je motilo pri popoldanskem počitku (tedaj je bil tam župnik Anton Fajdiga; Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 243).
Ob tej omembi se je v marsikom od navzočih, posebej Neveljčanih, utrnila misel oz. predlog, da bi bilo dobro, če bi to izročilo vnovič zaživelo, bi se v spomin na odteklo jezero in mnoge mrtve spet začel ob omenjeni uri oglašati navček. Vprašanje o jezeru zbuja tudi visoka škarpa ob cerkvi, v kateri so odkrili obroče za privezovanje čolnov. Zakaj škarpa, če ta ni imela obrambnega namena?
Dr. Marija Klobčar je v predavanju povedala veliko razlogov, ki govorijo o tem, da se je v prvotnem Kamniku, kjer je zdaj predmestje Šutna, resnično zgodilo nekaj hudega, novi Kamnik, sedanje mestno središče, pa je nastal na tleh odteklega jezera. O porušitvi objektov na mestu sedanje Šutne najprej govori ime »Schutt« (ruševina, groblje), Šutenski potok (omenjen v listini iz leta 1362), da je imel kovač Miha hišo »an der Schütt (leta 1438), spreminjanje ravni objektov (Valvasor poroča, da se je zvonik šutenske cerkve zaradi mehkega terena ugreznil za celo nadstropje, so zato morali vanj na novi višini narediti nova vrata, nova razlaga pa to pojasnjuje z nasutjem), romanski portal, na katerega so naleteli pri obnovi hiše Šutna št. 52, odkritje temeljev in spodnjih delov sten porušene romanske cerkve ob zaščitnem izkopavanju ob gradnji prizidka k vrtcu leta 1971, veliko kosti, ki so jih našli na Šutni, bruna, na katera so naleteli pri znižanju Klanca leta 1882 pod županstvom dr. Maksa Samca, ki naj bi govorila o tem, da je bil tukaj nekoč jez; podzemni rovi, odkriti ob znižanju Klanca in gradnji železniškega predora pod žalskim hribom leta 1890; debela plast najfinejšega peska, ki so jo odkrili pri zniževanju vzpetine med kamniškim predmestjem Šutno in mestnim središčem.
To in drugo govori o tem, da je bil prvotni Kamnik na območju sedanje Šutne, da je bil grajen iz kamenja (Stein), kar je pomenilo veljavo, moč in bogastvo, pridobljeno zaradi izredno pomembne trgovske poti skozi njega; da je velika naravna nesreča uničila to mesto, od tod ime Šutna, novi Kamnik pa so zidali severneje od Šutne.
Predavateljica je izrazila tudi domnevo, da je bil kot vmesna faza med tema naseljema zgrajen Novi trg, svojo domnevo je med drugim utemeljila s pričevanji o pomenu Novega trga ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja.
Po potresu, odprtju poti vodi med Starim in Malim gradom (votlina v malograjskem hribu) in uničenju »starega« Kamnika iz kamna, so začeli »novi« Kamnik, kot pravi izročilo okoliških prebivalcev, iz lesa graditi priseljenci, »en gemajn folk«, ki jih Kamničani niso marali. Razumljivo, saj so bile prejšnje hiše v mestu kamnite in »nobel«. Novi ljudje so začeli v Kamnik, kakor tudi drugam na sedanjem slovenskem ozemlju, se naseljevati predvsem po katastrofalnem potresu leta 1348 in kugi, kajti potrebno je bilo obnoviti trgovske poti, nekdanje cvetoče obrti, zagnati gospodarstvo. To je bilo mogoče z naseljevanjem ljudi (kolonizacijo) iz nemških dežel, od koder so jih naseljevali zemljiški gospodje.
Žale pomenijo zaliv oz. obalo
Kamniškemu jezeru v prid govori tudi ime Žale, ki ne pomeni pokopališča, marveč, sorodno s hrvaškim izrazom, zaliv oz. prod ob morski obali, najdeni železni obroči za privezovanje čolnov tudi na drugih krajih ter še vedno živo prepričanje ljudi, da je bilo nekdaj tukaj jezero. Kakor jaz po očetu ga ima tudi dr. Marija Klobčar še iz šolskih let, ko ji je Matijevčeva Pepa povedala, da je tam, kjer je Marija stanovala v otroških letih (na Zduši; Bregu) živel čolnar, ki je vozil ljudi čez jezero.
Veliko dokazov, kaj vse je morebiti voda odnesla s seboj, je žal uničenih. Tudi na sedanjem Mengeškem polju (Agrokombinat), kjer so kmetje s plugi izoravali nerazložljive dele železja, ga odnašali mengeškim kovačem, Agrokombinat pa je zemljo, kjer so omenjeno našli, izravnal in vse skupaj zasul.
Živo prepričanje Mekinjčanov o obstoju kamniškega jezera je po predavanju izrazil domačin Jože Romšak. O njem naj bi hranil dragocene zapise mekinjski župnijski arhiv, učitelj Lovro Peterlin jim je večkrat pripovedoval o tem jezeru. Jože je še predlagal, da naj bi poznavalci zgodovine teh krajev (dr. Marija Klobčar, Avgust Ogrinec in mag. Breda Podbrežnik Vukmir) o jezeru napisali primerno knjigo za otroke.
Poslušalci v dvorani, navdušeni nad predavanjem velike strokovnjakinje, so nazadnje predlagali nove znanstvene raziskave (geološke, arheološke …). Za te se je izrekla tudi predavateljica, ki je ob omenjenem povedala še veliko drugega zanimivega, predvsem mitološkega pa tudi zgodovinskega, v zvezi s kamniškim jezerom in drugimi jezeri na Slovenskem (na Jezerskem, v Matkovem kotu in drugje), ki naj bi se razlili prav ob katastrofalnem potresu leta 1348. Omenila je tudi prvotno zavetnico Kamnika sv. Marjeto, razložila povezavo med Veroniko in ribo Faroniko, pojasnila vlogo zmaja v kamniškem jezeru in spregovorila o drugem mitološkem ozadju, kar je nekdaj več kot burilo domišljijo ljudi, saj so bili prepričani v pogubnost nerazložljivih sil in mogočnost bajeslovnih bitij, iskali obrambo in rešitev pred njimi.
Predavateljica nam je pustila odprto pot …
Predavateljica je poslušalcem predavanja pustila odprto pot, kar je povedala že ob začetku, in poudarila, da njene ugotovitve in domneve potrebujejo overitev drugih strok, predvsem arheologije in geologije.
Da zgodba (ali resnica) o kamniškem jezeru še vedno veliko pomeni sedanjemu rodu Kamničanov in okoličanov, pa tudi o znano-neznanih kamniških ostalinah, je najbolje potrdilo izjemno število obiskovalcev predavanja.
Kamničani so resnično lahko ponosni na svojo enkratno zgodovino, mesto in njegove dragocenosti ter ostaline, sem razmišljal, ko sem se vozil domov. Nič čudnega, da mi je oče tolikokrat pripovedoval o Kamniku. Odslej bom, po predavanju dr. Marije Klobčar, čisto drugače stopal po njegovih ulicah in trgih, gledal na mesto z Zapric (ime pride od glagola zapreti), Žalskega hriba, strmali Malega in Starega gradu, Mekinj. In mi bo kar žal, da je jezero v tako lepem kraju kranjske dežele, kjer je bilo tudi zdravilišče in so ga zanosno opisovali tujci, odteklo. Ob tem se bom laže zavedal, kako vse lepo enkrat odteče, kakor je tudi predavateljičina beseda, sad večdesetletnega vztrajnega raziskovalnega dela in ljubezni do domačega kraja. Zato ob koncu predavanja ni bilo konca navdušenju in ploskanju, ki ga izvabi le to, kar je človeku resnično blizu, mu seže do srca. Meni je tudi njena zapisana beseda, ki sem ji namenil dan po predavanju. Ta nas spodbuja, da še raje in čim prej tudi sežemo po delih velike znanstvenice dr. Marije Klobčar. Med njimi po njeni monografiji Na poti v Kamnik.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
