Poklon Avreliu Milharčiču

V avli inštituta za raziskovanje krasa je na ogled spominska razstava slik in risb Avrelia Milharčiča (1943-1996). Del njegove pestre slikarske zapuščine so pobudniki razstave – med njimi velja posebej izpostaviti Sava Debeljaka – ter Avrelijevi sorodniki našli po različnih zasebnih zbirkah posameznikov, ki so slikarska dela naklonjeno odstopili za razstavo. V katalogu, ki jer bil izdan ob razstavi, so zbrane fotografije 67 slikarskih del in ene skulpture – akta, izbor del pa je tematsko pester: od številnih pejsažev rojstnega Velikega Otoka, Postojne in njene okolice, do tihožitij ter podob živali, pa seveda avtoportretov  in portretov, v katerih je Avrelio pokazal in dokazal svoj neizpodbitni slikarski talent in umetniški potencial, ki bi ga verjetno lahko še razvijal.

Odprtje razstave so z besedami pospremili Jasmina Čelan, predsednica Društva likovnih ustvarjalcev Postojna, ki se je Avrelia spominjala kot prijatelja in slikarja

Jernej Verbič, župan občine Postojna, v čigar pisarni tudi “domuje” Avrelijeva velika panoramska veduta Postojne v žarečem sončnem zahodu, se je obodprtju razstave umetnika spomnil z besedami:

»Današnja razstava nas bo popeljala po ustvarjalnih poteh domačina, ki smo ga vsi poznali, domačina, ki je kljub svoji zgodnji smrti zapustil obširen in pester umetniški opus. Vedno je lepo in prijetno, ko odpiramo novo razstavo, ko medse z dobrodošlico sprejmemo ustvarjanje novega avtorja in verjetno je res vsakič še nekaj posebnega zraven, ko je avtor domačin in nekdo, ki ga ali pa smo ga poznali.Danes so tu na enem mestu zbrana dela, ki nas vodijo v svet ustvarjanja Avrelija Milharčiča, v svet, kot ga je videl on in ki nam ga je preko svojih del zapustil. Mnogi od nas smo ga poznali tudi osebno, tisti, ki ga niste, ga boste nocoj lahko spoznali preko njegovih del, pa nedvomno tudi preko mnogih zgodbic in spominov tistih, ki se bodo ob nocojšnji razstavi spomnili nanj in delili ta delček spomina z vami. A tu nam bodo nedvomno največ povedale njegove slike, podobe, ki jih je ustvaril, prizori, ki jih je želel ohraniti za vedno. Vsaka nekoliko drugačna, vsaka zgodba zase a vseeno prav vse povezane v celoto dela svojega avtorja.«

Glasbeno je obarvala dogodek mlada čelistka Zala Šarko, 

umetnostna zgodovinarka Polona Škodič, ki je prispevala tudi uvodnik kataloga, pa je z izbranimi besedami osvetlila njegovo slikarsko delo, ki ga je prekinila prezgodnja smrt v letu 1996 in kot je zapisala v uvodniku:

»Med slikarska imena, ki so se nekako tiho, a po svoje tudi globlje zapisala v kulturno zgodovinski spomin mnogih Postojnčanov in tudi ljudi iz širše okolice, je gotovo ime Avrelia Milharčiča. Ob 70. obletnici njegovega rojstva je čas, da s spoštovanjem nekoliko osvetlimo avtorjevo pestro slikarsko zapuščino in skupaj stopimo na ogled. Spominska razstava, na kateri se bomo srečali z izborom pomembnejših del, je hkrati hommage našemu sokrajanu, ki je na svoji ustvarjalni poti pustil mnoge sledi tudi kot človek, prijatelj, znanec in sorodnik. Tako je, ne zavedajoč se, naši domači kulturni dediščini pridal svoj enkratni delež. Njegova dela se v glavnem nahajajo v privatnih zbirkah. Za razstavo in spremljajoči katalog gre zahvala predvsem pobudnikom in naklonjenim lastnikom slik, ki so jih bili v ta namen pripravljeni odstopiti. Za to priložnost je bilo zbranih okoli sto del, kar pa verjetno predstavlja le kakšno dobro polovico, če ne že več od vseh, ki jih je naslikal.

Kdor je poznal Avrelia, je vedel, da je bil že od malih nog dokaj likovno nadarjen, kar pa po svoje niti ni bilo naključje. Talent in ljubezen do slikanja je gotovo podedoval po materi Dori Milharčič, v sorodstvu pa je bil tudi z znano umetniško Vilharjevo družino in rodbino iz Velikega Otoka. Čeprav ni imel formalne likovne izobrazbe, se je v desetletjih izbrusil v prepoznavnega ljubiteljskega slikarja, ki mu moramo vsekakor priznati kakovostno raven in mestoma tudi določen umetniški potencial, ki bi ga lahko še razvijal. Pravzaprav ni imel nekih vzornikov. V glavnem ga je  zanimalo realistično slikarstvo s pridihom impresionizma in ekspresionizma. Pri slikanju je sledil svoji slikarski opredelitvi in je prisegal na dragocenost lastnih izkušenj. Slikal je vedno, ko je začutil dragocen naboj in klic ustvarjalnosti, da bi ujel na papir, platno ali leseno podlago svoje doživetje. Ker je zaupal svojemu opazovanju, videnju sveta in narave, je bil pristop vselej sproščen. V svojih upodobitvah je pripovedoval o ljudeh in krajih, o naravi in življenju iz svojega neposrednega okolja. Z barvnim modeliranjem in ritmom potez  je v slike vnesel živost, perspektivo in poetično stvarnost. A velikokrat mu to ni bilo dovolj ali vse. Želel je povedati še nekaj več, ustvariti atmosfero trenutka, poiskati nek globlji izraz in zgodbo. Njegove slike tako ne ponujajo le srečanja z neko osebno likovno interpretacijo, temveč imajo tudi svojo dokumentarno vrednost in sporočilo. Rad je zahajal v čas, ko je bil človek še trdno povezan z naravo, zemljo in nasploh s podeželjem. Na avtorjevi ustvarjalni poti so se skozi desetletja zvrstila različna obdobja v motivni in slogovni raznolikosti, kar je bil plod navdiha, odkrivanja in želje po raziskovanju. Med seboj so se v glavnem prepletale tri klasične tematike – krajinarstvo, portret in figura ter tihožitje. Z enako veščo roko je odlično obvladoval risbo, olje na platno, pastel, akvarel ali katerokoli drugo tehniko slikanja. Kot neizčrpna tema sta ga vedno privlačili človeška ali živalska figura, bil je ljubitelj pokrajine in utripa življenja, ki sta mu ves čas nizala motive, ga spodbujala k likovnem odgovoru in ga vodila k novim izzivom. Dotaknile so se ga nekatere vidnejše slogovne in umetniške smeri, znotraj katerih je vselej želel izslikati svoje vsebine; – od realizma do abstrakcije. Tudi dela iz zadnjega ustvarjalnega obdobja so bila stkana z občutljivostjo, v slogu ekspresivnega in celo abstraktnega podajanja snovi, čeravno nekatera niso podpisana in so samo domnevno njegova.

Njegovo slikarsko izpoved je kot prvo, pomenljivo zaznamovalo slikovito domače okolje  številnih pejsažev rodnega Velikega Otoka, Postojne in njene okolice, Predjamskega gradu, mnogih vedut ob reki Pivki obdani s travniki, gmajnami polji in njivami, vse tja do bližnjih hribov in dominantnega Nanosa. Tako se bomo tudi  na razstavi lahko srečali s pretežno pokrajinskimi upodobitvami, z izborom vaških ter mestnih in uličnih utrinkov Postojne, pa tudi s tistimi, nekoliko bolj domišljijskimi in simbolično naglašenimi vsebinami. Med krajinskimi upodobitvami  je vredno omeniti veliko panoramsko veduto Postojne v zlato žarečem sončnem zahodu. Značilna tonska lestvica je koloristično bogata od zadržano živahnih do pastelno umirjenih in melanholičnih nians.

Barvna spontanost in pogosta hitra skicoznost, izostren občutek za perspektivo in dojemljivost, pa so poglavitni izrazni elementi, ki so se odražali tudi skozi avtorjevo odločno risbo z ogljem, tušem, svinčnikom ali flomastrom. V številnih delih se je predano poglobil v kompozicijo, v resničnost krajinskega izreza, v osamljene znane in manj znane kotičke, v nadrobnosti, v svetlobo in senco... Iz olj, pastelov ali akvarelov veje posebna zračnost svetlobe in njenih hipnih učinkov. Izrazito  mehkobnost in poetičnost lahko spremlja ali prestreza ostrina podrisbe ali tonskega prelivanja, presvetlitve barv in tenkočutno niansiranje. Tu in tam nas v nekaterih podobah morda spomni na značilne prizore pariških slikarjev in pleneristov s preloma 19. stoletja.

Avrelio Milharčič je, med drugim, zelo dobro obvladal portretiranje, predvsem v risbi in olju. V zbirki tako najdemo odlične portrete otrok, matere, znancev in prijateljev kot tudi nekatere avtoportrete;  - v enem od njih se imenitno predstavlja v značilni celostni postavi. Preizkušal se je tudi v zahtevnejšem slikanju akta (celo v poskusih kiparjenja) in oboje mu je šlo kar dobro od rok. Oko se nam bo gotovo ustavilo na njemu ljubih motivih mačk, psov in konjev. Posebno poglavje v njegovem delu so bila tudi najrazličnejša tihožitja, ki jih je znal sestavljati v domišljene kompozicije. Površine in ploskve so pogosto razslojene v vrsto barvnih raziskovanj, ki zaživijo v potezah neštetih odtenkov, nekako v atmosferi postimpresionistične mehkobe ali poudarjene lirsko ekspresivne manire. Včasih je bil dovolj en sam cvet ali pa bogato barvit šopek, kdaj drugič je bila to simbolično obarvana zgodba  najrazličnejših predmetov iz domačega ateljeja, tudi tista o Delu.

Konec marca 1996 je nepričakovano, tiho odšel. Prezgodaj. Ni dorekel vsega. Kajti imel je še toliko povedati svojim bližnjim in prijateljem. Če že ne z besedo, pa s svojo umirjeno prisotnostjo ali podobo. Zanimiv je bil kot človek in slikar, drugačen, morda boemski, a zato toliko bolj iskren, svoboden v misli in sliki. Njegova življenjska filozofija je bila preprosta in hkrati globoka. Ostali so lepi spomini in dela, ki odstirajo pogled na desetletja njegovega in našega življenja.«

Velika panoramska veduta Postojne v žarečem sončnem zahodu (sicer krasi županovo pisarno)

Razstava HOMAGGE AVRELIO MILHARČIČ bo na ogled do vključno 26. aprila 2013 vsak delovnik med 9. in 17. uro ter v soboto in nedeljo od 9. do 12. ure.
 
Tekst o dogodku zapisala: SILVA BAJC, JSKD OI Postojna
Tekst uvodne besede na razstavi: POLONA ŠKODIČ, umetnostna zgodovinarka

Pripravil in uredil: MILAN ŠTULC
Foto: FOTOATELJE POSTOJNA