16.
jan
2007
| Razstava likovnih del in predstavitev pesmi Benjamina Žnidaršiča |
Razstava likovnih del in predstavitev pesmi Benjamina Žnidaršiča
Občina Postojna je v novem letu pripravila vrsto kulturnih dogodkov in spet poskrbela za slikovito razstavo v galeriji Na vogalu. Od 12. januarja, v tej sicer mali, a prijazni galeriji, svoja dela razstavlja Benjamin Žnidaršič iz Postojne, po rodu iz Podcerkve v Loški dolini. Ta neutrudni in ustvarjalno bogat človek je resnično izjemna osebnost. Usoda ga je pred več kot dvajsetimi leti prikovala na invalidski voziček, a njegova velika volja je premaknila gore. Lotil se je pisanja proze in poezije (izdal je že tri pesniške zbirke), kot pobudnik in organizator je in še vedno uresničuje vrsto projektov in v „slikarstvu“, ki se mu je posvetil šele pred leti, dosegel izjemno velik napredek. Je nepogrešljiv aktivni član v Zvezi paraplegikov Slovenije in štipendist Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Njegova dela je spoznala domovina in tujina.
Odprtje razstave je bilo prijetno doživetje. Župan Občine Postojna Jernej Vebič je v uvodnem nagovoru izkazal veliko spoštovanje in naklonjenost avtorju in nasploh ustvarjalnosti invalidov. Nekaj Benjaminovih pesmi je prebrala domačinka Anamarija Kočevar, dijakinja novogoriške dramsko gledališke gimnazije, v glasbenem duetu pa sta zaigrala gosta iz Ljubljane Tanja Pirc na mandolini in Dejan Podgorelec na kitari. Obiskovalci pa so lahko pobliže spoznali tudi avtorjevo novo knjigo Govorica življenja, po kateri je bila naslovljena tudi ta, že 12. samostojna slikarska razstava. Vabilu se je odzval tudi župan Občine Komenda Drolec, ki ni skrival navdušenja ob lepih spominih na leta, ki so ju z Benjaminom prijateljsko družila v Komendi.
Benjamin Žnidaršič slika v glavnem v tehniki olja na platno, blizu pa mu je tudi akvarel. Njegovo slikarstvo je slogovno razgibano in pripovedno zgovorno - realizem se preveša v impresionizem, ekspresionizem v abstrakcijo. Zanimajo ga klasične slikarske teme, kot so krajina, tihožitje in človeška figura. Barvna lestvica je včasih uglašena bolj lirično kdaj drugič postane tonsko živahnejša.
Na razstavi v Postojni avtor predstavlja izbor različnih motivov in formatov. Naj ob tej priložnosti poudarimo veliko platno z upodobitvijo Blejskega otoka in nekatera cvetna tihožitja.
Avtorica teksta: Polona Škodič
Dobrodošli v svetu mojih misli
Pred leti mi je padec s češnje korenito spremenil življenje. Kot da me je nekdo iztrgal iz reke življenja in me vrgel na obrežje! Stanje, v katerem sem se takrat znašel, se nikakor ni ujemalo z mojo mladostjo in velikimi načrti. Samota in trpljenje sta mi odprla oči in izostrila duha za najlepše misli in najdragocenejša spoznanja. Z ljudmi sem se začel primerjati na novih temeljih in po novih merilih, toda z močjo strasti in nekdanjih nagonov. Življenje je postalo prizorišče radovednosti in doživljanja novih občutkov, ki ne poznajo meja. Toda na tistem zadnjem in nikoli pozabljenem dnu, ki ga človek nikomur ne odkriva, je ostal spomin na to, kar je minilo.
Avtor teksta: Benjamin Žnidaršič
ZLATE PERUTNICE
Skozi oknov v svet me, žarek sonca vabi,
drhtečih rok želim si v jato ptic,
želim, da dale bi mi zlatih perutnic.
je duh v meni, ki pravi mi: ''Pozabi!''
Le vetrič blag iz te prelepe slike
mi stresa misel svetlo in veliko,
čeprav le slutim njihovo obliko,
daje roke kot veje so trstike.
Prav to, kar znotraj polno mi lebdi,
kar daje občutek mi velikih rok,
da bi drugim podaril še lastni sok,
namesto rok peruti sonce naredi,
mi da občutek veličastne sreče,
da ne bojim se svoje temne ječe.
Benjamin Žnidaršič
OTROŠKA DLAN
Večkrat po toplem domu se mi sanja.
Tokrat me misel na otroke boža,
kot da razkošna se velika rdeča roža
nad mojo vsega polno glavo sklanja.
Začel sem vstran na tej ubrani poti,
vek daje ji napisana pravila,
ni spremenila je noben sila,
krivica slepa naj me ne zaloti.
Neskončno srečen se počutim v
sanjah,
otrok me nežno je po licu božal,
da tožb ljubezni ne bi obubožal.
O res, kako otroška dlan je lepa,
kakor prihaja z jutra sončna luč,
na ponujeni leži neviden ključ.
O res, kako otroška dlan je lepa,
kakor prihaja z jutra sončna luč,
na ponujeni leži neviden ključ.
Benjamin Žnidaršič
PLAŠNE PTICE
Ljudje smo ranjene in plašne ptice,
bojimo se naslednjega koraka,
skrivnostna skrinja smo in zrno maka,
v vesolju smo kot žarek repatice.
Hitrost poti zabriše sled resnice,
nas pelje vlak skoz vse preproge
zraka,
ovite v večne spomenike slaka,
dokler ne izgubimo govorice.
Ponovno se rodimo iz dajanja,
K vedno bolj je v meglo izgubljeno
In vrača se s smehljajem pozlačeno.
Dobrota je kot tih odmev spomina,
ki v srcu boža nas kot nežna svila.
Ne bo nikoli svojih niti skrila.
Benjamin Žnidaršič
|