MPZ Notranjska in oktet Bori zapela slovenskim rojakom v Trstu

V mesecu oktobru, na predvečer veličastne regate »Barcolane« so pevci in pevke zbora Notranjska, ki povezuje glasove iz Logatca, Vrhnike, Postojne in Idrije ter oktet Bori iz Postojne obiskali slovenske rojake v Trstu, ki živijo v nekdaj precej slovenskem mestnem okraju Rojani.

Udeleženci pevskega izleta so se najprej zaustavili pri spomeniku bazoviškim junakom na gmajni pri Bazovici, kjer so 6. septembra 1930 četverico junaških mladih po obsodbi sodišča ustrelili fašisti. V zatišju treh cipres, četrte ni več, ker so jo uničili neznani nepridipravi, so se spoštljivo zbrale pevke in pevci in ganljivo je zazvenela Lipa zelenela je.

Pevski izlet se je nadaljeval ob vhodu v Staro pristanišče, po Terezijanski četrti do neogotske evangeličanske cerkve in poštne palače do Ruskega mosta (Ponteroša) mimo srbske pravoslavne cerkve do Rimskega gledališča, Borznega trga in Velikega trga (Trg zedinjenja Italije). Na slikoviti ploščadi, ki se odpira na morje in jo s treh strani objemajo imenitne palače so pevci in pevke pod Mihcem in Jakcem, kovinskima slovenskima možakoma, ki v urnem stolpu na mestni hiši nabijata ure, zapeli tri pesmi, ki so navdušile mimoidoče in goste pred Zrcalno kavarno. Kettejev pomol, nekdanji Molo San Carlo, je bil zaradi stojnic nedostopen. Avtobus je nato izletnike odpeljal na hrib Svetega Justa, kjer stoji stolnica, ki pod eno streho združuje več cerkva, glavna je Justova, zraven pa Marijina. V njej so zbrane številne umetnine in v tej baziliki je pred 485 leti pel in pridigal slovensko, italijansko, nemško in latinsko naš Primož Trubar, ki ga je v Trstu vzgajal prosvetljeni in Trubarjevemu poslanstvu naklonjeni škof Bonomo, ga posvetil in imel za pomočnika. Tudi tu si »Notranjci« zapeli, in sicer Slomškovo Glejte že sonce zahaja, »Borovci«, pri katerih poje tudi pevovodja Janez Gostiša, pa znano Gallusovo žalostinko Quo modo moritur justus. Res da poslušalcev ni bilo veliko, a je bilo občuteno, milo in hkrati veličastno, ko so se izbrani glasovi prelivali pod pozlačenim mozaikom cerkvenega svoda.

Izletnike je pot vodila dalje po Miramarskem drevoredu, po opalni cesti do bregov Lepe Vile in čez Nabrežino, kjer so kar na avtobusu spregovorili o pesniku iz tega kraja, Ivu Grudnu, ena od pevk pa je recitirala tisto, ki se začne V Nabrežini Blizu Trsta…

Večerni koncert dveh zborov je bil sprva načrtovan kot priložnostni nastop nekje na poti, po zamisli pevovodje Gostiša, ki si je zaželel, da bi se njegovi pevci spoznali z zamejskimi rojaki prek pesmi. Precej slučajno in spontano pa je iz te želje nastal čudovit in navdušenja poln pevski večer v rojanskem društvu Marijin dom, ki ima v svojem okrilju cerkveni mešani zbor. Ta vsako nedeljo in za praznike poje pri radijsko posredovani maši v rojanski župniji, kjer mašuje škofov vikar za Slovence, msgr. Franc Vončina, ki po očetu izhaja iz Gorenje Kanomlje. Rojanski zbor vodi znani tržaški glasbenik prof. Bogdan Kralj in prav on je omogočil ta nepozabni nastop.

Nastopa obeh pevskih skupin z domiselno izbranim zahtevnim in zanimivim sporedom je ves čas koncerta pritegoval poslušalce, ki niso štedili s pohvalo. Mešani zbor »Notranjska« je zapel najuspešnejše pesmi iz repertoarja zadnjih let, oktet »Bori« pa svoje preizkušene točke, splet ljubezenskih ljudskih pesmi, ki jih izvaja tudi v Postojnski jami za mnoge domače in še posebej tuje obiskovalce. Vžgala je zlasti nežna Sedem si rož porezala mi… Opazni so bili tudi dobri solisti.

Že po prvi pesmi »Notranjcev« je na odprtem odru pozdravil goste iz matične domovine prof. Bogdan Kralj, ki je predstavil tudi društvo Marijin dom. Ob koncu je nastopajoče pozdravila predsednica Dorica Žagar, jim toplo čestitala za lep in bogat koncert ter nagradila pevovodjo z velikim šopkom cvetja. Seveda sta se ji zahvalila tudi oba predsednika in ji izročila spominska darilca. Med poslušalci je bil tudi msgr. Franc Vončina in mnogi drugi kulturni delavci, ki živijo v Rojanu ali v bližini, kot na primer Mario Maver, Boris Kuret, Aleksander Furlan, Miran Dolhar.

Po koncertu je sledil nepozabni družabni večer z napitnicami in mnogimi iz duše zapetimi pesmimi. Družabnost pa je popestril tudi tržaški narečni pesnik Aleksander Furlan – Sandrin.

Povzeto po zapisu Tomaža Pavšiča