Zadnje pismo...

Včeraj so na pokopališču v Slavini na zadnjo pot slovesno pospremili gospo Vero Brgoč, ki je na svoji bogati življenjski poti pustila globoke in pomenljive sledi. Tik preden so jo odpeljali v bolnišnico je ob srebrnem jubileju Kluba upokojencev v vzgoji in izobraževanju občine Postojna in Pivka spisala najverjetneje njeno zadnje pismo, ki ga objavljamo v celoti:

Pred petindvajsetimi leti smo 27. maja 1987 ustanovili Klub upokojencev v vzgoji in izobraževanju občine Postojna. Bil je to prvi tak klub na Primorskem.

Mnogokrat se sprašujemo, kaj nas je tako močno združilo in povezalo, da smo še danes skupaj, tako vsebinsko, sociološko in idejno trdni ter v svoji dejavnosti tako aktivni?

Prav gotovo je  bila to zavest, da smo dolga leta skupaj orali in sejali, skupaj stremeli za istimi cilji, se zavzemali za uresničitev istih smotrov in se razdajali za duhovno, intelektualno in vzgojno rast naših mladih. Zavedali smo se, da smo bili na Primorskem po 25-letih raznarodovanja in zatiranja, že v letih NOV in v vsem povojnem obdobju učitelji prvi, ki smo s tal dvignili slovensko šolstvo, slovensko besedo in to v najtežjih pogojih, ko ni bilo usposobljenih kadrov, v šoli pa ne krede, ne zvezkov in šolskih knjig ter v mnogih zakotnih krajih tudi postelje za učitelja ne.

In čeprav se nam je zdelo, da smo vestno opravili svoje poslanstvo in si zaslužili počitek, je še vedno ostal v nas nek notranji pedagoški nemir, ki je bil še včeraj gibalna sila našega dela, našega osebnega razvoja, želje za napredovanja tako v stroki kot tudi v lastnem znanju. Ta naš življenjski krog se je z upokojitvijo v hipu pretrgal. Nam starejšim učiteljem se je zdelo, da nismo več potrebni družbi in da ni prostora, kjer bi še lahko svoje interese uresničevali.

Prav zato je bila ustanovitev kluba rezultat pobude skupine naših kolegic, ki so si tedaj zamislile in uresničile željo po neki obliki združevanja, kjer bi si vsak naš stanovski tovariš našel priložnost – potešiti si ta svoj intelektualni nemir.

Ustanovni zbor je potekal ob podpori ravnateljev okoliških šol, predstavnikov KS Postojne, ki nam je stala ob strani in v prisotnosti učencev, ki so nam predstavili lep kulturni program. Naš klub je bil ustanovljen pod pokroviteljstvom Društva upokojencev Postojne in Pivke, ki sta tedaj spadali pod občino Postojno in katerega člani smo že bili. Tudi uvodne besede predsednika društva upokojencev Zdravka Žmitka so izzvenele slovesno. Pregnale so nam občutje malodušja, negotovosti in bojazni ali bo klub obstal in deloval.

Zavedali smo se namreč, da ni težko nekaj ustanoviti, težje je neko institucijo osmisliti in ji dati krila, da bo živela z nami in mi z njo. In danes lahko rečemo, da še vedno živi z nami in mi z njo. Za prvo predsednico smo izbrali Reziko Sotlar Čehovinovo, dolgoletno družbeno delavko, partizansko učiteljico in občinsko poslanko.

Že  naš prvi program je bil izredno bogat. Prvo skrb smo posvetili bolnim in ostarelim kolegom. Obiskali smo jih na njihovih domovih ali v Domu počitka. Sprejeli so nas s presenečenjem in s solzami v očeh. Poleg nageljnov in skromnega darila smo jim prinesli topel pozdrav stanovskih tovarišev in dragoceno spoznanje, da niso pozabljeni in odpisani, kar je najvažnejše za vsakega, ki preživlja jesen svojega življenja. S to humano akcijo klub še danes  nadaljuje.

S cvetjem in s spominskimi govori posvetimo spomin tudi našim umrlim sodelavcem  ob njihovem slovesu. Tako je bilo tudi slovo od Eme Hojkarjeve, ki se je toliko let razdajala vsem šolam in pionirjem.

Nismo pozabili niti na zaslužne pedagoge in književnike iz našega kraja kot so: Viktor Bežek, Josip Dolgan in Alojz Krajger. Na našo pobudo je občina pred časom obnovila njihove spominske plošče.

Življenje v našem klubu se je z leti utrdilo in obogatilo. Pestre oblike udejstvovanja članic in članov so pritegnile mnogo novih upokojenih delavcev naših šol in vrtcev. Danes Klub šteje 84 članov. Nekateri že več let hodijo k rednim vajam telovadbe, drugi na tečaje jezikov in računalništva; nekateri pojejo v pevskih zborih, drugi obiskujejo literarne večere v knjižnici ter se udeležujejo gledaliških predstav.

Naši izleti so kulturno in pedagoško obeleženi in vedno aktualni. V letošnjem letu smo obiskali Devinski grad  in doživljali kulturni duh naše literarne zgodovine z idejo pesmi Lepe Vide in usode slovenskih izseljenk in izseljencev. Po poti smo si ogledali še spomenik braniteljem domovine na Cerju. Jesenski izlet pa je zajemal ogled Maribora in okolice.

Za nas je  pomembno tudi to, da sledimo času, ki neustavljivo drvi naprej, zato smo tudi mi večni iskalci novega, lepega in plemenitega. Še zlasti danes, ko so se pretrgale mnoge vezi med ljudmi in so se zasekale ostre razlike  med bogate in revne.

Opozarjamo, kako osmisliti življenje naših mladih, tudi naših vnukov, s tolikimi lepimi stvarmi , ki nam jih ponuja narava, tišina, šola, družina, mir, lepa slovenska knjiga... To ni nostalgija po nečem, kar je bilo, in ni več za današnjo rabo in za tržno gospodarstvo, to je nekaj na kar smo mi učitelji tako verno prisegali in kot dragoceno vezenino vpletali v vsako učno uro, da bi se te vrednote prijele na mladiko in rasle z njo naprej, se košatile in  žlahtno učlovečile otroka.

Vsako srečanje, ki si ga želimo, je za nas praznik. In vsak praznik je trenutek, ali le drag utrinek v prostranstvu časa. V njem je prijaznost, nasmeh, mir, veselje, domačnost, razumevanje med prijatelji in sožitje.

Vredno je ta trenutek ujeti in z njim živeti danes, jutri, pojutrišnjem in vse leto. In ta trenutek je prisoten v našem vsakoletnem novoletnem srečanju članov našega kluba. To ni le vabilo na skromno večerjo, ki si jo vsak  plača sam, ampak je ta dan obračun našega dela. Zbrani smo vsi člani dobre volje, ki nam je bila nekoč šola drugi dom: učitelji, vzgojitelji, kuharice, čistilke in hišniki; vsi enaki med enakimi. Na teh zborih se izmenja naše vodstvo, ki si že 25 let podaja roke za odgovornost delovanja za Klub za edino globoko besedo: » Hvala!«
Hvala tudi obema občinama Postojna in Pivka, ki nam z danimi sredstvi pomagata nadaljevati našo dejavnost.

 Za  Klub upokojencev v vzgoji in izobraževanju občine Postojna in Pivka napisala
                                                                                               Vera Brgoč

uredil: MILAN ŠTULC