Intervju s Tamaro Polanc o predstavi Odmevi iz prahu

Intervju s Tamaro Polanc o predstavi Odmevi iz prahu
Vladimira Rejc | 15.4.2015 |

 30. marca se je v Kulturnem domu Postojna predstavila koreografinja in plesalka Tamara Polanc s svojim plesno-glasbenim prvencem Odmevi iz prahu. Ljubljančanka, ki je sicer več let sodelovala z Baletnim društvom Postojna, je v predstavi združila svoje obvladovanje plesa in klavirske igre. Dogodek so z zanimanjem spremljali gojenci Glasbene šole Postojna, Baletnega društva Postojna in drugi ljubitelji umetnosti.

VB: Odmevi iz prahu so tvoj prvi samostojni avtorski projekt. Plesno-glasbena predstava naju je s hčerko zelo navdušila. Po odzivu ostalih gledalcev, s katerimi sem bila v stiku, prav tako.
Tamara, od kod tvoja ideja, da ustvariš tako izvirno predstavo?
Kot zapišeš v gledališkem listu:" Izhodiščno zanimanje in predmet raziskovanja v tej predstavi je odnos klavir-telo. Katere še neraziskane performativne možnosti ponuja izbrani tandem? Kako koncertni inštrument postaviti v plesno-gledališki kontekst?"
 
TP: Predstava je precej specifična (izvirna) zaradi kombiniranja dveh različnih medijev izražanja, dveh različnih umetniških zvrsti, kar pa se je pri meni zgodilo čisto naravno, kot posledica prepletanja mojih znanj in veščin. Nekega dne sem se pri plesu malo utrudila, sedla k klavirju in zaigrala in nato spet zaplesala in tako dalje, dokler se oboje ni začelo povezovati in zlivati v eno. No, tega zlitja mi še vedno ni uspelo v polnosti doseči in tudi ne vem, ali mi kdaj bo, ampak vsekakor bom še poskušala v prihodnjih projektih. Mislim, da je izvirnost posledica iskrenosti in sledenja svoji edinstvenosti, in ne obratno, prizadevanje, da bi ustvarila nekaj izvirnega.
 
Tako sem začela raziskovati klavir ne le kot glasbeni inštrument, ampak tudi kot plesno-gledališki element, ki lahko funkcionira kot scena, kot rekvizit ali celo kot oder sam. Tega občinstvo ni vajeno. Opazovanje stvari v novem kontekstu odpira obzorja in naše obstoječe koncepte postavlja na glavo. Ob tem čutim pozitivno vznemirjenje in veseli me, da nam umetnost to omogoča.
Ravno toliko kot mi klavir odpira izrazne možnosti, pa jih tudi omejuje. To gre vedno z roko v roki.
Pri takšnem projektu so omejitve poleg umetniških tudi organizacijske in finančne, saj je potrebno klavir bodisi pripeljati v teater, bodisi mora imeti gledališče lasten klavir. In seveda, dovoliti njegovo vsestransko uporabo. (smeh) Zelo sem hvaležna, da so mi to omogočili v Kulturnem domu Postojna.

VB: Odločitev za raziskovanje osebnostne karakteristike štirih velikih skladateljev: Bacha, Beethovna, Chopina in Mozarta? So ti - ti štirje veliki skladatelji še posebej blizu? Kako so vplivali nate?
 
TP: Skladatelje, ki sem jih izbrala, vidim kot velikane klasične glasbe, neprecenljive umetnike, ki so svoj talent izkoristili do maksimuma in nam zapustili velike stvaritve. Seveda so bili še drugi, ampak nekako se je bilo potrebno omejiti. Nisem npr. želela, da bi se stilno podvajali, zato vsak od njih zastopa določeno obdobje v glasbeni zgodovini: Bach kot nekakšen sinonim za barok, prav tako Mozart za klasicizem, Beethoven, ki teži iz klasicizma naprej, proti romantiki, in pa Chopin kot čistokrvni romantik in hkrati tudi najbolj klavirski skladatelj.
 
Pri izbiri skladateljev so me zelo zanimali tudi njihovi osebnostni karakterji in kako lahko le-te odrazim skozi gibanje. Za najbolj ekscentričnega „se je izkazal“ Mozart. Nekateri raziskovalci njegovega življenja predpostavljajo, da naj bi ga mučil Torretov sindrom. To hipotezo sem si z vso umetniško svobodo prikrojila za resnico, saj so mi bili nenadzorovani gibi rok in nog, v kombinaciji z njegovim nezrelim, otroškim vedenjem odličen navdih za ustvarjanje. Pri Beethovnu sem izpostavila njegovo odločnost, borbenost (tudi boj s sifilisom) in njegovo dirigentsko kariero, pri Chopinu pa introvertirano melanholičnost in rahločutnost. Bacha sem se lotila skozi strukturo skladbe (Preludij v C-duru), tako da sem se, medtem ko sem igrala, s torzom odzivala na harmonske spremembe v skladbi. Krožni gibi ponazarjajo večnost, ki se zrcali v njegovi glasbi, hkrati pa pripeljejo do ekstatičnega vrhunca, ki njegovo duhovno veličino približa čutnosti.
V ustvarjalnem procesu sem se spraševala tudi o svojem odnosu do izbranih skladateljev. Kako bi bilo, če bi se z njimi dejansko srečala? Tako kot da sem po dolgem času srečala starega prijatelja? Dejansko si jih večkrat zamišljam kot prijatelje, saj v njihovi družbi ob klavirju preživljam ure in ure. Glasba pa je zelo osebna in prek nje lahko začutiš človeka, ki jo je napisal. V tem je nekaj magičnega. Kot da je v note ujet delček njihove duše.
Da bi izbrane skladatelje ob prihodu na oder simbolično priklicala v življenje, jim najprej prižgem svečke. Nato se napotim h klavirju... Ob Bachu začutim globoko spoštovanje, stik s trenutkom in večnostjo. Ko izvajam Beethovna... ne, v bistvu ga sploh ne izvajam - občutek je tak, kot da bi me obsedel! Z njim se bi v realnosti verjetno skregala. :) Chopin mi je najbližje, z njim tudi največ časa preživim ob klavirju. V predstavi si ga večkrat predstavljam kot ljubimca. Mozart pa je pravi sonček in dobrovoljček, ob katerem enostavno ne moreš ostati resen. Vsekakor bi bil prvi na seznamu povabljencev na vsako žurko.

VB: Bralke in bralce Ventilatorja besed gotovo zanima, kako  in kje se izobražuješ?
 
TP: V svojem življenju sem se že zelo veliko Izobraževala. Končala sem Akademijo za glasbo, smer glasbena pedagogika, štiri leta sem se učila tudi solopetja, končala sem Konzervatorij za glasbo in balet Ljubljana, smer balet, se dve leti izpopolnjevala na Salzburg Experimental Academy of Dance, obiskala nešteto klasov in plesnih delavnic, se učila preko raznih plesnih in koreografskih projektov... zato sem trenutno sem v fazi, ko se raje poglabljam vase, razčiščujem svoje poglede na svet, iščem svoj umetniški izraz... Če pa se že učim od drugih, informacije prefiltriram skozi sito osebnih pogledov. Mislim, da imam po toliko izkušnjah že pravico do izbirčnosti in da mi trenutno nekaj uporniškega duha samo koristi in pripomore k umetniški rasti. Verjetno sem tudi zaradi tega samostojnega, na trenutke tudi osamljenega projekta, prišla do neke prelomnice...
 

VB: Kdaj si ustvarjala Odmeve iz prahu? Kje si najraje ( največ) ustvarjala? Gotovo sta čas in kraj zelo pomembna za ustvarjanje.
 
TP: Ustvarjanja sem se lotila avgusta 2014, malo po tem, ko sem prejela veselo novico, da bo projekt financiralo Ministrstvo za kulturo, ki pa se je kmalu izkazala za malo manj veselo, ko sem videla da budžet ne zadostuje niti izvedbo projekta, kaj šele da bi od tega kaj zaslužila. Ampak vseeno jim gre določena zasluga, saj bi brez njihove podpore ta ideja gotovo ostala zgolj v moji glavi. Najprej sem na vaje hodila k prijateljici v Radomlje, saj sama še nisem imela pravega koncertnega klavirja, po katerem bi lahko plesala. Imela sem namreč samo mali pianino. V Radomljah sem predvsem improvizirala in s pomočjo video posnetkov zbirala gibalni material ter razvijala koncept. Ko sem oktobra, mesec pred premiero končno dobila svoj, stoleten klavir z dunajsko mehaniko, sem se lotila postavljanja koreografije. Na vaje sem hodila k staršem v Šmarje-Sap, kjer je klavir dobil svoj novi dom, vadila sem vsako dopoldne in cele vikende, popoldne pa sem še poučevala. Zaradi napora sem vmes še zbolela. Vaje so bile prežete z intenzivno koncentracijo in močno samodisciplino. Brez tega mi ne bi uspelo.

VB: Komu je predstava namenjena?
 
TP: Predstava ni nikomur posebej namenjena. Morda je bolj zanimiva za glasbenike in plesalce, vendar je navdušila tudi laike in otroke. Prepričana sem, da lahko nagovori širši krog ljudi. Se pa trudim, da bi jo zaradi ustrezne tematike ponudila glasbenim šolam, tako kot sem to že speljala v Postojni. Nisem se pa lotila ustvarjati z namenom, da bi predstavo lahko prodala določeni ciljni publiki. To ne bi bil pravi namen.

VB: Kdaj si lahko predstavo še ogledamo? Ponovitve... Kdaj, kje?
 
TP: Predstava je bila do zdaj štirikrat izvedena v Mini teatru na Križevniški ulici v Ljubljani in enkrat v Kulturnem domu Postojna. Zaenkrat še nimam novih datumov, ciljam pa na druga slovenska mesta. Ljubljana se mi zdi prenasičena z umetniškim dogajanjem, zato je tudi težko dobiti publiko. Raje grem tja, kjer so umetnosti lačni.
 Bo pa v Ljubljani kmalu izvedba čisto novega tovrstnega umetniškega dela v sodelovanju s skladateljico Uršulo Jašovec. Plesno-glasbena kompozicija bo na ogled 3. in 6. junija v Klubu 300 na Metelkovi v sklopu koncerta Afne guncat. Lepo vabljeni!
 
           S Tamaro Polanc se je pogovarjala Vladimira Rejc.