Podgurska pesnica Marta Simsič

Marta Simsič iz Studenega je začela resneje pesnikovati ob upokojitvijo. Pesmi je sprva posvečala svojim najbližjim, hčerki in vnukinji za 18. rojstni dan. Želja po izpovedi v stihih pa jo je gnala naprej in tako ima zdaj v svoji zbirki okoli 70 pesmi in posvetil. Vsebine in motivi so različni; od domovinskih, kjer opisuje rodno deželo, spomine, korenine in vrednote dediščine, do nekaterih razmišljujoče osebnih, kjer najdemo tudi tisto o usodni številki 13.  

Širši javnosti pa se je prvič predstavila letos avgusta, na slavnostni prireditvi ob odprtju Turistično-informacijsko prodajnega centra v Predjami.  Prebrala je  pesem, ki jo je posvetila Predjamskem gradu in prijetno navdušila občinstvo. V njej je zajela del zanimive zgodovine in nasploh skrivnostne legende o Erazmu Predjamskem. (Med drugimi je napisala pesem posvečeno Postojnski jami). Ker Predjamski grad skoraj da ni bil ovekovečen s pesmijo, smo se odločili za objavo v izvirniku  ga. Marte Simsič.

Predjamski grad

V votlini, na živi skali - Predjamski grad stoji.
Kot orla gnezdo, na pečini – lovski grad preži.
Roparsko sklonišče – zadnje zatočišče.

Ob samotni poslednji uri – življenje Erazmu, nič ne nudi.
Čas, več ne trudi –varno njega ni ognjišče.
Smrti glavno, je lovišče – ob zadnji smrtni uri,
Erazma edina zapuščina.

Največji čudež, je narave – krasno delo, roké klesale.
Mogočna utrdba, na pečini – novi grad prizidani.
Nočni gostje, so prišli – Erazem, dame, vitezi.

Ob kresni noči, se zgodi – tákrat praprot zácveti.
V uri pozni, polnoči – življenje v gradu prebudi.

Piščal – zven lutnje poskrbi, da kri ledena oživi.
Na prstih dame, se vrtijo – v naročje vitezi lovijo.
Vroče, k sebi stiskajo – življenje véčno uživajo.
V času – časti, sonorosti, ne dela, orgij, nič kreposti.

Srednjeveški časi izgubljeni – skoviki sove, netopirji.
Globoko – v grajski kleti – hodniki temni – kot prekleti.
Obupen glas, zasliši se – mrmranje – tlačanov stokanje,
mar v gradu res straší? Grad drugačen oživi.

Iz cerkve sliši se zvonjenje, jútro – sónca prebujenje.
Oblaki temni, ne hitite – nesreče solze, ne rosite.
Iz neba, kot blagoslov, le ráhlo pórosite.
Podgure, biser osvežite, prekrasno naj se sveti.
Dragulj naš plemeniti – Predjamo, biser kiti!

Pripravila: POLONA ŠKODIČ
uredil: MILAN ŠTULC