100 let gospe Tončke Prekrsky

Včeraj, v ponedeljek, 14. januarja, je bilo v Domu upokojencev Postojna nadvse veselo, saj so proslavili stoti rojstni dan gospe Tončke Prekrsky. Iskrene čestitke ob častitljivem jubileju ji je najprej izrekla direktorica Doma upokojencev Postojna gospa Alenka Curk, zbranim je spregovorila o življenjski poti stoletnice ter slavljenki izročila simbolično darilo in vizitko ter rožo. Za gospo Tončko bi lahko rekli, da je mladenka s 100 leti. Svoj visoki jubilej je na njeno željo proslavila ob frajtonarici, to čast pa so zaupali Jerneju Opari, dijaku SGLŠ Postojna – zdravstvena smer. Seveda je gospa Tončka Prekrsky ob zvokih harmonike tudi ubrano zapela. S kozarčkom žlahtnega je gospa Tončka nazdravila druščini, ki ji je od srca voščila vse najboljše in še na mnoga zdrava leta. Med gosti je bil z velikim veseljem tudi župan občine Postojna Jernej Verbič, ki je slavljenki ob čestitkah poklonil tudi protokolarno darilo Občine Postojna, Monografijo »Postojna, upravno in gospodarsko središče« in ob tem spomnil na čase, ko je Postojna postala mesto. Monografija je bila izdana prav ob 100. obletnici pridobitve mestnih pravic Postojne. Prijetno druščino sta sestavljala še župan občine Divača Drago Božac (skupaj z nekaterimi predstavniki občine) ter predsednica Krajevne skupnosti Senožeče Alenka Dovgan Štrucl, od koder je gospa Prekrsky doma. Skupaj z nekaterimi stanovalci in zaposlenimi ter njenimi svojci, ki so pripravili dobrote tudi po receptih gospe Tončke, so prav lepo počastili častitljiv jubilej oziroma je bilo praznovanje stotega rojstnega dne stanovalke Doma upokojencev Postojna, Tončke Prekrsky, nepozabno.

»Rodila sem se tik pred 1. svetovno vojno, 14. 1. 1913, v delavski družini v Senožečah kot četrti od petih otrok. Med 1. svetovno vojno smo težko pričakovali srečno vrnitev očeta s soške fronte. Osnovno šolo sem obiskovala v Senožečah. V prvih razredih je potekal pouk v slovenščini, s prihodom fašizma so prišli italijanski učitelji in je pouk potekal v italijanščini. Velikokrat nismo razumeli učiteljev in tudi oni niso razumeli nas. Kmalu po končani šoli sem se zaposlila kot otroška negovalka pri družini živinozdravnika. Potem sem se zaposlila pri družini gozdarskega inženirja v Postojni. Pri njih sem se zelo dobro počutila in se veliko naučila. Tam sem ostala 6 let in nanje me še sedaj vežejo lepi spomini. 2. svetovno vojno sem preživela v Senožečah. Bratje so bili vpoklicani kot italijanski vojaki in so se vrnili s prekomorskimi brigadami v partizane. Ko so v Senožečah začeli ustanavljati Tekstilno tovarno, sem se vključila v priprave in se kot ena izmed prvih tkalk tam tudi zaposlila. Začetki so bili zelo težki, ker smo delali na starih strojih, ki so jih drugje zavrgli, vendar je tovarna z vztrajnim delom rasla in postala sodobna tovarna. Po upokojitvi sem se lahko še bolj posvetila svojim velikim ljubeznim: otrokom, ročnim delom in rožam. Pazila sem nečake in potem še njihove otroke, ki so me imeli vedno radi, meni pa bili v veselje in zabavo. Še danes se nasmejemo, ko se spominjamo, kaj vse smo skupaj počeli in marsikaj ušpičili. K sreči sem dočakala še vnuke svojih nečakov, ki mi lepšajo dneve. Veliko sem tudi kvačkala, tudi še po prihodu v Dom upokojencev. Zelo rada sem se ukvarjala tudi s cvetjem. Vrt je bil vedno poln rož. Z njim sem krasila župnijsko cerkev. Tudi danes mi cvetje krasi balkon in sobo. Sedaj preživljam že osmo leto v Domu upokojencev Postojna. Tukaj se dobro počutim in lepo razumem z osebjem in ostalimi stanovalci, posebej s svojo sosedo Sonjo,« je na kratko opisala svoje dolgo dosedanje življenje Tončka Prekrsky.

Zaradi neugodnih zimskih razmer se je praznovanje nadaljevalo še v naslednjih dneh. Slavljenko so obiskale članice Krajevne organizacije Rdečega križa Senožeče, krajani KS Senožeče, sovaščani in njene nekdanje sodelavke iz tekstilne tovarne „Metka“ Senožeče. S harmoniko pa jo je razveselil Jože Vovk iz Senožeč.

Na njen god pa jo je obiskal tudi župnik v Postojni in dekan dekanije Postojna gospod Ervin Mozetič.

pripravil in uredil: MILAN ŠTULC