Il divji, učenci in profesorji Konservatorija za glasbo in balet Maribor, Podružnična šola Lenart: 4., 5. in 6. razred baleta (mentorica Manca Raušl), Lara Trojner in Mojca Simonič (mentorica Slavica Kurbus), štiriročno na klavirju, klarinetist Žak Grajfoner Petrič (mentor Zdravko Zimič), ob klavirski spremljavi Zale Čuček Rojs, harmonikarja Domen in Ben Šnajder ter njun mentor Kristijan Brus, Mladinski pevski zbor OŠ Lenart, pod vodstvom Marine Zimič in ob klavirski spremljavi Slavice Kurbus, Prešernovega Povodnega moža sta interpretirali učenki OŠ Lenart Hana Vauda Lorenčič in Doroteja Kolarič (mentorici Tadeja Kurnik Hadžiselimovič in Andreja Kramberger), iz Muzikluba so nastopili Kiara Katan, Žiga Kodrič in Miha Mihelič, Kettejeve in Gregorčičeve pesmi je recitirala Katarina Leš iz Voličine, z glasbenim nastopom razveselila Neža in Robert Ožinger. Slavnostni govornik na prireditvi je bil slikar KONRAD KRAJNC, lastnik in vodja lenarške galerije, v kateri že več kot 20 let prireja likovne razstave, vzgaja mlade ustvarjalce, ki jim svet likovne umetnosti odpira in jih usmerja tudi na likovnem ex-temporu na otoku Krku, že od leta 1993. Brezčasnost, strpnost, spravljivost Prešerna in njegovih pesmi je bilo vodilo govora Konrada Krajnca, ki je povedal: Spoštovani, tisti, ki me poznate veste, da nisem človek besede in peresa, ampak človek barv in čopiča. Morda bi Franceta Prešerna bolje narisal kakor napisal. Vendar sem vabilo, naj ob slovenskem kulturnem prazniku povem nekaj besed o kulturi in pomenu našega največjega pesnika, po katerem nosi naš praznik ime, z veseljem sprejel. Nimajo vsi narodi na seznamu državnih praznikov – kulturnega praznika. Slovenci ga imamo še iz časa narodnoosvobodilnega boja, saj so odposlanci v Črnomlju to sklenili že konec leta 1944; odlok sta podpisala Boris Kidrič in Josip Vidmar. Danes se veliko govori o usodni razcepljenosti slovenskega naroda v tistih časih. In čeprav je Prešeren 100 let pred tem vzkliknil v Krstu pri Savici: «Slovenec že mori Slovenca, brata, kako strašna slepota je človeka.« In partizanska stran je imela tudi legendarno Prešernovo brigado. Seveda se ne kaže ustavljati predvsem ob teh zgodovinskih dogodkih, toda povedati želim, da je tudi drugi pol Slovencev v istem času slavil Prešerna, ga deklamiral na domobranskih proslavah…. To pa pomeni, da je bil Prešeren že takrat onkraj delitev, ideoloških razlik, več kot bojujoči se voditelji… in tako združevalni element. Slovenci doma smo praznovali svoj kulturni praznik, po Prešernu poimenovali šole, ulice, založbo, kulturne nagrade itd. Slovenci v emigraciji, ki niso priznavali naše jugoslovanske države in praznikov, pa so vseeno povsod po svetu 8. februarja pripravljali proslave, kakor mi, v njegovo čast. Ja, od njegove smrti je minilo 167 let, menjale so se države, cesarji, kralji, predsedniki, za mnoge ne vemo več. Menjavale so se prestolnice Dunaj, Beograd, Berlin ali Rim in spet Beograd, a Prešeren je ostal na istem mestu… na vrhu slovenske poezije, v srcih vseh Slovencev in himni, sedaj končno v samostojni državi Sloveniji. Ja, Prešeren je slovenska zvezda severnica, po kateri se lahko zmerom orientiramo, z zavestjo, da smo kulturni narod, enak z vsemi kulturnimi narodi Evrope. Prav je, da se tako vsako leto zberemo, si povemo in pokažemo, kaj smo ustvarili na področju kulture. Prešeren je bil Gorenjec, vendar je že takrat povezoval vse Slovence. V Zdravljici pravi: »Bog živi vas Slovenke«; pravi, naj bo »prost Slovencev dom«… Medtem, ko imajo drugi narodi v svojih himnah navadno patetično domoljubne besede, nekateri omenjajo celo vojaško moč, pa naša Zdravljica, iz katere smo vzeli verz za himno, govori o vinu, srcu, prijateljstvu, dekletih, govori o edinosti, sreči, spravi, v izbrani kitici pa o vseh narodih, soncu, sosedu na meji… Kar je za Evropo Oda radosti, je za Slovence Zdravljica. Včasih bi politiki radi spreminjali tako himno, ali pa prestavljali datum kulturnega praznika… Vendar je Zdravljica daleč pred politiko. Od Prešernovih časov, ko smo se Slovenci v glavnem šolali v nemščini, se klanjali habsburškemu cesarju, ko še nismo sanjali države, komaj državni preporod, se je seveda marsikaj spremenilo. Smo suvereni narod, del evropske zveze samostojnih držav. Včasih pozabimo, da nas je Prešeren opozoril, da ni prav, da »le petica da ime sloveče in da človek le toliko velja, kar plača«. Človek je s svojimi sanjami, sanjarijami, ljubeznijo, hrepenenjem, žalostjo in veseljem, peklom in nebom v sebi…. še veliko več kot kapital…. To nam je dopovedoval pesnik. In včasih moramo biti vendar malo bolj ponosni nase in svojo kulturo. Imamo svojo kulturo, ki je veliko vredna. Tudi mi tu v Slovenskih goricah…. Imamo hišo v Trojici, kjer so bivali Kraigher, Brnčič in Ivan Cankar, ki je tu napisal svojo zadnjo in najbolj literarno dramo Lepo Vido. Imamo Kraigherjev roman in dramo o Lenartu, Ilauinigovo povest o Hrastovcu, v Jurovskem Dolu šolo, ki se imenuje po pisatelju romana o Maistru in slikarju, in dom uveljavljene pisateljice mlade generacije. Imamo Maistrov Zavrh, imamo v Lenartu pomembno knjižnico z mnogimi prireditvami, bogato glasbeno življenje, prenovljen kulturni dom in če ne zamerite. Imamo tudi svojo likovno galerijo. Tu mnogo mladih pričenja svojo ustvarjalno likovno pot. Imamo društva, ki so prepoznavna v domačem in širšem prostoru, in tako naprej. Zato mi dovolite, da Vam na koncu čestitam za slovenski kulturni praznik, da še bolj strnemo vrste in naredimo Lenart za kulturno prestolnico Slovenskih goric in da ne pozabimo, da nismo imeli ne države, ne svoje valute, ne svoje politike, ko smo že imeli slovensko kulturo, ki jo je Prešeren postavil z ramo ob rami evropski kulturi že pred skoraj dvesto leti. Hvala in čez eno leto ob tej priložnosti spet na svidenje… Za danes pa morda po Prešernovo: »nazadnje še, prijatli, kozarce zase dvignimo, ki smo zato se zbratli, Ker dobro v srcu mislimo…« Organizator prireditve je bila Občina Lenart. Župan, mag. Janez Kramberger se zahvaljuje vsem nastopajočim in sodelujočim na proslavi, ki so pripravili lep kulturni program in s prepletom glasbe, plesa ter govorjene besede namenili pozitivno sporočilo ob prazniku slovenske kulture.