Kulturni praznik v Domu upokojencev Postojna

Med branjem Prešernove poezije lahko vedno znova občudujemo pestrost njegovih pesmi tako po obliki kot po vsebini. Prešeren je mojster soneta tudi, če ne bi napisal Sonetnega venca. Vpeljal je še pesniške oblike: gazele, gloso. Izrazno najmočnejše so njegove izpovedno ljubezenske pesmi posvečene neuslišani ljubezni do Primičeve Julije.

Glavni del proslave je izvedel Mešani pevski zbor Društva upokojencev Postojna pod vodstvom Mirjane Možina Čepirlo. Začeli so z Zdravljico. Ne samo zato, ker je to državna himna, ampak tudi zato, ker je to Prešernova pesem. Dve kitici Zdravljice je dodala stanovalka Tončka Prekrsky, ki je januarja dopolnila sto let. Pri nastopu je svoja leta imenitno zatajila. S pesmimi pevskega zbora smo prepotovali Slovenijo od Prekmurja, Bele krajine, Koroške in Benečije. Vsebino pesmi je zaradi narečnih posebnosti sproti pojasnila zborovodkinja. Pesmi niso recitirali samo stanovalci Doma. Balado Povodni mož je recitirala direktorica Alenka Curk, sonet O Vrba, srečna, draga vas pa računovodkinja Magda Ris. Proslavo smo zaključili s pesmimi, ki so jih skupaj zapeli  pevci in poslušalci.

Koliko ljudem pomenijo Prešernove poezije, je povedala stanovalka Doma Antonija Neškudla s  Stritarjevo oceno: Če bi Bog sklical narode in jih vprašal, kako so razpolagali s talenti, ki jih jim je dal, bi se mogel mali slovenski narod izkazati z drobnimi bukvicami, ki se jim pravi Prešernove poezije.

Pripravila:stanovalka MARTINA KOMAN

foto: Dom upokojencev Postojna