Slovesnost ob grobnici Josipa Gorupa pl. Slavinjskega na Reki

Včeraj, 25. aprila 2012, je minilo natanko 100 let od smrti Josipa Gorupa pl. Slavinjskega, velikega slovenskega rodoljuba, mecena, izjemnega dobrotnika, genialnega finančnika in enega najuspešnejših slovenskih gospodarstvenikov, ki ga slovenski zgodovinarji uvrščajo med najbogatejše Slovence. Bil je človek z visoko razvito estetsko kulturo, ljubitelj umetnosti in tudi veliki podpornik umetnikov. Za seboj je pustil tudi številne arhitekturne objekte, ki še danes služijo svojemu prvotnemu namenu. Rojen je bil v Slavini, pokopan pa je v družinski grobnici na pokopališču Kozana na Reki, kjer je bila popoldan spominska slovesnost.  Monumentalna družinska grobnica je delo priznanega hrvaškega kiparja Ivana Rendića.

Slovesnosti so se udeležili predstavniki slovenske manjšine iz Reke in Kvarnerja ter Krajevne skupnosti, Kulturnega društva in Gasilskega društva iz Slavine in predstavniki Občine Postojna. Spominskega dogodka se je z zahvalnim nagovorom udeležil tudi Gorupov pravnuk Alfred Whycomb Gorup iz Londona.

V kulturnem programu je zapela Vokalna skupina Slavna, Alojz Usenik iz KD Bazovica (Reka) pa je recitiral Gregorčičevo pesem posvečeno J. Gorupu. Prireditev je povezovala Marjana Mirković, sodelavka oddaje Sotočje Radia Slovenija.

Predsednik Krajevne skupnosti Slavina mag. Janko Boštjančič, ki je bil tudi pobudnik in soorganizator slovesnosti, je v nagovoru, med drugim, osvetlil delo in življenje rojaka: »Josip Gorup je bil namreč navezan na domačo vas kljub temu, da je že kot deček odšel v svet - najprej na šolanje in potem v službo k stricu Janezu Kalistru. To nam dokazujejo dejstva kot npr. da je, skupaj s svojim bratrancem Francem Kalistrom, zgradil novo, za skromno vaško okolje izjemno mogočno šolo; prav tako  je dokaz tega tudi njegova izdatna finančna pomoč s katero  je bilo ustanovljeno in opremljeno gasilsko društvo v Slavini; dokaz temu so štipendije, pomoč pri izdaji Zabukovčeve Zgodovine župnije Slavina, ... in še bi lahko naštevali. Ključen dokaz njegove navezanosti in ljubezni do domače vasi pa je dejstvo, da si je leta 1903, na višku svoje moči, ko ga je cesar povzdignil v plemiški stan, izbral za plemiški predikat k svojemu imenu ime rojstne vasi - von Slavinjski; plemeniti Slavinjski. Ime naše vasi se je tako razširilo po vsem mogočnem cesarstvu. V imenu KS Slavina, KD in GD izrekam tu, ob njegovem  grobu na stoto obletnico njegove smrti, zahvalo za vse kar je storil za našo vas in ves slovenski narod. S ponosom bomo še naprej gojili spomin nanj, našega velikega rojaka.«