Pohod po Izovi poti

Že 4. tradicionalni  pohod po Izovi poti je letos potekal nekoliko drugače. Organizatorji pohoda Helena Vekar, Kulturno športno društvo Koče in Konjeniški klub Postojna so namreč morali, zaradi neprehodnosti poti na Osojnico, spremeniti smer pohoda. Zahvaljujoč požrtvovalnim organizatorjem, ki so uspeli z dela poti odstraniti podrto drevje, so pohodniki lahko prehodili spodnji del poti proti Osojnici in se nato iz Selc vrnili po dolini do nekdanjih mlinov ob reki Pivki.

Pot se je tudi letos tradicionalno pričela na Andrecovi domačiji v Kočah, kjer je do svoje prerane smrti živel Izidor Vekar, človek mnogih talentov in velik ljubitelj narave. Njemu v spomin in vsem nam v povabilo, da spoznamo in doživimo  svet ob reki Pivki, se vsako leto zadnjo soboto v maju odpravimo na pot proti Osojnici. V tem delu pokrajine ujete med Nanosom, Hrušico, Javornikom, Snežnikom, Taborskim grebenom in Slavinskim ravnikom, se odpira skrivnostni svet številnih presihajočih jezer, podzemnih jam in spodmolov. Reka Pivka pa dodatno s svojimi pritoki ustvarja edinstveni rečni sistem.

V kuliso tega naravnega okolja so ljudje že od nekdaj postavljali, v spomin in zahvalo, kapelice, cerkve, kamnite križe, mline in žage. Mlini so bili na Pivškem postavljeni vedno kot dopolnilo kmetijski dejavnosti. Še na začetku 20. stoletja je bilo v teh krajih 36 mlinov in 17 žag, od tega v neposredni bližini Koč kar šest: Šurklov mlin pri Selcah, mlin pri Zvirku, Ambrožičev, Jerinov, Čadežev in Tišlerjev mlin. Ta mlin je bil eden najbolj imenitnih od vseh omenjenih. Tišlerjev mlinsko – žagarski obrat je bila svojevrstno oblikovana posebnost in je sedaj pod spomeniškim varstvom. Streha in stavba sta bili obnovljeni, mlin pa ima še ohranjeno vodno knjigo iz leta 1870, s katero je avstrijska oblast dovoljevala uporabljati vodno silo.
Na poti do nekdanjih mlinov so pohodniki Izove poti šli tudi mimo kamnitih križev v Selcah, Slavini in Kočah. Legendarno izročilo, zapisano v zgodovinski povesti Davorina Boleta iz turških časov, govori v zvezi s postavitvijo križev v Slavini in v Kočah o nesrečni Slavinki Dragojili,  ki da je potem, ko je šla v samostan, dosti darovala slavinski cerkvi in prosila, naj se postavita med Slavino in Kočami dve znamenji za spomin. Pri slavinskem znamenju je udarila krščanska vojska na turško, na mestu, kjer stoji koški križ pa je Dragojila našla mrtvega brata Miroslava, čez prsi presekanega s turškim mečem.

Glede postavitve koškega križa pa pravi ljudsko izročilo, ki ga je objavil Pavel Medvešček v knjigi Skrivnost in svetost kamna, da je v neki vojni domač fant na tistem mestu, kjer stoji koški križ, dohitel konjenike, ki so pred tem izropali in požgali vas, in s tesarsko sekiro ubil njihovega poveljnika, vojaki pa so nato fanta razsekali na koščke. Na čast junaškemu mladeniču so vaščani na tistem mestu postavili pil, v zemljo pod njim pa zakopali tisto sekiro in poveljnikovo pokrivalo.

Pot do nekdanjih mlinov ob reki Pivki smo zaključili z malico pri Andrecovih. V duhu tradicije in prehranskih navad ljudi iz časov »ko se je v loncu kuhalo kar je dalo polje«, smo se okrepčali z joto. Seveda pa ni manjkalo tudi drugih dobrot - od gobove juhe do sladic.

V prijaznem vzdušju medsebojne povezanosti, gostoljubja in doživetij tega dne, smo se v poznem popoldnevu razšli z obljubo, da se naslednje leto na zadnjo majsko soboto ponovno snidemo na Izovi poti. 

Zapisala: MIRA LENARČIČ
Foto: BARBARA PEZDIR