Tradicionalna spominska slovesnost v Češnjicah

Včeraj, v nedeljo, 6. junija 2021, se je v Češnjicah odvijala tradicionalna spominska slovesnost, ki se jo je udeležil tudi župan Matej Slapar skupaj s poslancem Državnega zbora Marjanom Šarcem, predstavnikoma Veleposlaništva Združenih držav Amerike, majorjem in vodjo pisarne za obrambno sodelovanje Viktorjem Belovom ter stotnico Emily Trop, predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušanom Božičnikom in predsednikom KO NOB Tuhinj Srečem Berlicem ter ostalimi predstavniki veteranskih organizacij občine kamnik. Tokratna slavnostna govornica je bila Valeriji Skrinjar Tvrz.

Sprva so zbrani namenili minuto molka nedavno umrlemu Francu Severju - Franti, ob tem pa je besede o njegovem življenju in njegovi pomembni vlogi na Menini planini zbranim namenil predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik.

Na mestu spomina in opomina se je delegacija, ob prisotnosti Častne enote Slovenske vojske in zastavonoš, s položitvijo venca poklonila dr. Petru Držaju, vodji ameriške vojne misije, kapetanu Charlesu Fisherju, dvema ameriškima oficirjema Juliusu Rosenbergu in Ernstu Knothu, ter dvema britanskima oficirjema, majorju Mathewsu in poročniku Edwardu Parksu, ki so v letih 1944 in 1945 padli za svobodo v teh krajih.

Uvodoma je obiskovalke in obiskovalce slovesnosti pozdravil župan Matej Slapar, ki je poudaril, da so se na tem mestu pisale usodne in grenke zgodbe slovenskega naroda ter naših zaveznikov: »Danes se spominjamo tistega, kar se je zgodilo v preteklosti in opominjamo na to, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Delitev ni nikoli prinesla nič dobrega in naj ponovim del mojih misli, ki sem jih namenil ob letošnjem dnevu upora proti okupatorju, da je za gradnjo in razvoj potrebno sodelovanje in, da smo Slovenci skupnost posameznikov z različnimi narečji in veščinami, pa vendar istim jezikom. Da smo narod z različnimi navadami, pa vendar istimi običaji in edinstveno zgodovino ter z različnimi pogledi v reševanje izzivov, pa vendar z isto pra pra pra pra materjo. In ne nazadnje, smo skupnost posameznikov različnih narodnosti pa vendar istih ciljev za boljše življenje v prihodnosti na tem prelepem koščku sveta. Tudi na tem mestu opomina in spomina lahko vidimo, da smo s sodelovanjem močnejši. Kajti s sodelovanjem z našimi zavezniki smo se uprli tujemu zavojevalcu slovenskega naroda. Stojimo na mestu spomina na ameriškega vodjo misije kapetana Charlesa Fischerja, oficirja Juliusa Rosenberga in Ernsta Knotha in britanska oficirja majorja Mathewsu in poročnika Edwarda Parksa, predvsem pa na mestu spomina na naše partizanske borce in partizanskega zdravnika dr. Petra Držaja. Ne dopustimo, da se takšne zgodbe še kdaj vrnejo v sedanjost našega naroda in se borimo za svoje pravice ter obenem spoštujmo tudi to, da imamo kot narod tudi dolžnosti. Hvala vsem, ki ste danes počastili spomin na skupno zgodovino slovenskega, ameriškega in britanskega naroda. Srečno.«

Pomembno vlogo, pomen sodelovanja ter pomembenga prispevka ameriških zaveznikov, ki so dali življenje za nas in naše družine, je poudaril predstavnik Veleposlaništva Združenih držav Amerike, major in vodja pisarne za obrambno sodelovanje Viktor Belov. Dejal je še, da so se mnogi borili in dali življenja za svobodo, kar moramo spoštovati. Spoštovati pa tudi to, da so se žrtvovali za našo prihodnost. Spoštovati to, da so se borili in dali življenja zaradi tistih, ki so nam vzeli svobodo in so prezrli pomen osebne svobode. 

Slavnostna govornica Valeriji Skrinjar Tvrz pa je nato v nadaljevanju zbranim namenila naslednje misli: »Spoštovani, nahajamo se pred obeležjem spomina, spoštovanja in hvaležnosti partizanskim borcem za svobodo naše domovine. Ko rečem partizanskim borcem mislim tudi na vse tovariše iz Amerike in Anglije, ki so se skupaj z nami borili proti nacifašistom in tukaj našli svoj poslednji dom. Zato vas vse pozdravljam s partizanskim pozdravom: »Smrt fašizmu!«. Minilo je polnih 80 let, odkar smo prebivalci Kraljevine Jugoslavije doživeli sramotno kapitulacijo takratne vlade, ki je gledala le svojo korist, a narode, ljudi pahnila v zločinski nemški, italijanski in madžarski nacionalistični okupatorski vojski. In kdo je takrat v Sloveniji mislil na soljudi? Najpogumnejši, ki so spoštovali dostojanstvo človeka in njegove pravice ter svobodo domovine. Ti so se 27. aprila 1941 zbrali na tajnem sestanku in ustanovili Osvobodilno fronto, ki je pripeljala ljudi v vsesplošni ljudski upor. Ustanovljene so bile partizanske čete, ki so prerasle v odrede, bataljone, brigade, divizije in korpuse. Ti so se borili proti okupatorju, ga preganjali in uničevali. A ljudem, v vaseh in mestih, prinašali svobodo in jim vračali domačo, slovensko besedo. Narod brez svojega jezika ni narod. Prvi so v borbenih vrstah jurišali komunisti in SKOJ-evci. Niso bili številni, povsod pa so dajali vzgled vsem partizanom in partizankam-edinim borcem proti zločinskemu okupatorju. Vsi spoštovani borci, ne glede na to, od kod so prišli, so svoj poslednji dom našli v Češnjicah in širši Tuhinjski grudi, bi lahko potrdili moje besede. Slovenija nikoli do takrat ni bila tako predano vzvalovana vsesplošnemu ljudskemu uporu in odporu. Na tisoče fantov in deklet, organiziranih v enote narodnoosvobodilne vojske, je osvobajalo in osvobodilo domovino. Boji so se vodili ne le s puško, ampak tudi na številne druge načine. Bojevali so se aktivisti in odbori Osvobodilne fronte, narodni odbori Ljudske oblasti, delovale so partizanske bolnišnice, tiskarne, šole, aktivisti so zbirali hrano, zdravila in medicinske pripomočke in še marsikaj drugega. Slovenija je bila kot mravljišče, vsa v nevidnem gibanju, boju. Kljub sovražnemu terorju, izseljevanju prebivalstva, zapiranju, mučenju in streljanju zaveznih upornih ljudi, kljub iznenadnim upadom sovražnikov v vasi, požiganju, neštevilnim borbam, hajkam in ofenzivam, vkljub razgrajanju peščice izdajalcev, ki so se predali okupatorju za denar, je slovenski človek ostal pokončen. Ni klonil. Ni se ponižal. Zato je veliki partizanski pesnik Karel Destovnik Kajuh lahko napisal: »Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči, en sam milijon, ki ga trpljenje krotoviči in vendar ga nikoli ne uniči! Nikoli in nikdar! Tako je pisal partizanski borec in pesnik pred skoraj 80 leti. Glede na to, kam so nas pripeljali politiki v samostojni Sloveniji, politiki, ki so pozabili, da jih je izbral narod in je njihova edina naloga delovati za narod, a ne za lastne žepe, je pesem še vedno zelo aktualna.« V nadaljevanju je bogato orisala njeno učiteljsko življenje in njeno šifrantsko vlogo v letih med 1941 in 1945. Gvoro pa je zaključila z mislijo o domovini in domu: »Po vojni sem se večkrat javila v Češnjice. Čas je tekel svojo pot. Češnjice so moj drugi dom. Dom je občutek varnosti. Prvi občutek varnosti dobimo v naročju mame in očeta, staršev, a ko odraščamo je občutek varnosti dom in domovina. Zato čuvajmo jo, imejmo jo radi, zasluži si in potrebuje našo ljubezen. Veliko obeležij spoštovanja in zahval je razsejanih po vsej Sloveniji. Naj se ne ponovi!« ter o pomembni vlogi stratega, taktika in poveljnika bitke na Menini planini Franca Severja – Frante.

Dušan Božičnik in Jože Goltnik sta včerajšnji slavnostni govornici v imenu Združenja borcev za vrednoste NOB Kamnik predala priznanje in zahvalo ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte.

Posebno noto so dodali Častna enota Slovenske vojske in zastavonoše, za glasbeno popestritev pa je poskrbela Mestna godba Kamnik pod taktirko Martina Dukariča. Program je povezovala Ivica Bajde.

<< Nazaj | Novice