Proslava v spomin prvima ustreljenima partizanoma 27. julija 1941

Pozno popoldan je na Perovem, pri Titanovi brvi, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem območju odvijali pred 75 leti oziroma 27. julija 1941. Slovesnost je pripravilo Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in se jo je v imenu Občine Kamnik udeležil podžupan Igor Žavbi skupaj s slavnostnim govornikom ddr. Rudijem Rizmanom in predsednikom Združenja borcev za NOB Kamnik Matevžem Koširjem.

letih 1941 – 1945 je bilo kamniško območje med najpomembnejšimi žarišči narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. S kamniškega območja je v partizane odšlo razmeroma veliko občanov. Posledično je tako kamniška občina med narodnoosvobodilnim bojem utrpela tudi dosti žrtev, in sicer padle borce in aktiviste, ustreljene in obešene talce, številne zapornike v domačih zaporih ter v »taboriščih smrti« v Nemčiji. Prvi okupatorjevi žrtvi na območju Kamnika sta bili ubiti na Perovem. Kamniška skupina je dobila nalogo, da ponoči, 27. julija 1941, zažge vojaško skladišče bencina na Zapricah, minira Smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, poruši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napade še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku. Akcija kamniške bojne skupine zaradi izdaje ni povsem uspela.

Nemci so ob vseh pomembnejših objektih postavili straže, tudi pri brvi, ki na Perovem vodi čez Kamniško Bistrico proti Kratni, kjer je bilo dogovorjeno zbirno mesto kamniške in dupliške bojne skupine. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo, Nemci pa so ubili Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, drugi so se rešili iz klešč. Mlakar in Miklavčič, oba skojevca in delavca Titana, sta torej prvi okupatorjevi žrtvi na Kamniškem. Da bi za njima zakrili vsako sled, so ju Nemci pokopali v skriven grob za zvonikom na kamniških Žalah. Po osvoboditvi so ju prekopali in položili v urejen grob. Na kamniških Žalah je urejeno grobišče in spomenik prvima padlima borcema oborožene vstaje in nekaterim kasneje padlim borcem in aktivistom.

Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir je ob današnji proslavi sprva pozdravil vse zbrane in se nato zahvalil vsem, ki so se prišli poklonit padlim borcem. Ob prisotnosti praporščakov je delegacija k spomeniku položila venec, nato pa je zbrane v imenu Občine Kamnik nagovoril podžupan Igor Žavbi: »Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši, lepo pozdravljeni tukaj v Kamniku. Letos mineva 75 let od oborožene vstaje na Kamniškem, 75 let od organiziranega boja proti fašizmu in nacizmu, proti okupatorju, ki je zasedel, ne samo naše mesto, pač pa takratno celo državo in še nekaj sosednjih. »Za svobodo vseh« je prva vrstica, napisana tukaj na spomeniku za menoj. Prva padla partizana na Kamniškem sta padla za svobodo vseh. Ne samo tistega dne, 27. julija 1941, pač pa sta za celo obdobje narodnoosvobodilnega boja prispevala mnogo. Dala sta svoje življenje. Danes smo tukaj zato, da se poklonimo njunemu junaštvu in se spomnimo ter opomnimo, da se podobne grozote lahko zgodijo kadarkoli. V zadnjem obdobju smo priča mnogim terorističnim akcijam, ki se dogajajo po svetu in se vedno bolj približujejo Sloveniji. Vsi si srčno želimo, da nas ne doletijo in si srčno želimo, da med našimi državljani in občani ne bo žrtev teh ljudi, ki stremijo samo k enemu cilju in gledajo zelo ozko. Naj bo današnja proslava v spomin in opomin tistemu, kar piše na njem: »Za svobodo vseh!«

Slavnostni govornik ddr. Rudi Rizman pa je nato v nadaljevanju nanizal nekaj misli, ki so povezane z vstajo na Kamniškem in misli, vezane na padla aktivista Miklavčiča in Mlakarja: »Ob takih priložnostih se seveda postavlja vprašanja, zakaj je potrebno ohraniti spomin. Ali gre zgolj res za zgolj nekaj protokolarnega, ali pa nekaj brez česar bi težko živeli in brez česar bi težko premagovali izzive in nevarnosti tveganja, ki, kot vidimo, prihajajo z veliko hitrostjo tudi v naš prostor. Ta spomin je seveda vezan predvsem na dejstvo, da se lahko iz zgodovine marsikaj naučimo. Tisti, ki se iz zgodovine nič ne naučijo, kot je rekel slavni mislec, njim je usojeno, da zgodovino potem ponavljajo. In to njene najbolj tragične dele. In oba osebna zgleda tukaj, da ne govorim o vseh tistih, ki so pravi čas spoznali nevarnost in položili na oder zagotavljanja in borbe za svobodo svoja življenja. Nekaj, kar mi v tem trenutku ne počenjamo in nam tega ni treba, je pa potrebno vložiti nek moralni in intelektualni nabor, neko osnovno, zdravorazumsko razmišljanje, da se počasi bliža konec tistega sveta, kjer je po drugi svetovni vojni obljubljal »nikoli več«. Žal, kot vidite, in to se je velikokrat v zgodovini že zgodilo, so ljudje zelo hitro pozabili, bi rekel, prelito kri, vse tisto, kar se je dogajalo po nekih takih usodnih vojnah. In Evropa je v tem pogledu, čeprav jo običajno pišemo z veliko začetnico in imamo o njen zelo lepo predstavo, neke vrste patent za vojne v svetu. Nobena druga civilizacija, noben drug kontinent ni zmogel takšne specialnosti, na desetine in desetine pobitih milijonov ljudi v 20. stoletju, za kar je seveda odgovorna Evropa in tega dejstva se moramo predvsem zavedati. Še posebej pa v času, ko zgleda, da so se tiste ideje, ki so se razvile po 2. svetovni vojni v tem smislu nikoli več vojne, pa potem leta 1989, ko je padel Berlinski zid in je bila v obtoku neka ideja, da smo priča koncu zgodovine in nas čaka samo še mir. Daleč od tega. Bližajo se nam neke nove nevarnosti in tisto, kar se je predstavljajo kot konec zgodovine zgleda, da je bila to neka priložnost, da se zgodovina pojavi na novo in v nekaterih svojih brutalnih oblikah. Najprej se seveda pojavi z besedo. Najprej nekdo napiše knjigo z naslovom Moj boj, znan avtor je, kot vsi veste, Adolf Hitler, ki verjetno osebno ni ubil nobenega posameznega človeka, niti enega, imel je rad otroke, kot smo lahko videli, ko jih je pošiljal na vzhodno fronto in podobno. Potem pa so za besedami vendarle sledila strašna dejanja. In danes, ko gledamo, kako se obnašajo silnice, kako se obnašajo velesile, imamo pet velesil stalnih članic Varnostnega sveta, Organizacijo združenih narodov, ki je zadolžena, še posebej pa Varnostni svet, za ohranjanje miru v svetu. In na drugi strani taisto dejstvo, Orvelovo dejstvo, da so te stalne članice Varnostnega sveta najmočnejše države na svetu in največje prodajalke orožja ter udeležene pri vseh teh konfliktih, ki jih danes spremljamo. 95 odstotkov vse svetovne trgovine z orožjem opravljajo te članice Varnostnega sveta, ki skrbijo za mir na tem svetu. Nekaj, kar ni najbolj razveseljivo in eden od tistih razlogov, da se razvnemajo konflikti državljanske vojne vsepovsod v svetu, pri katerih velike vojaške korporacije služijo, imajo velike dobičke, potem pa, ko se v teh državah razvnamejo državljanske vojne, pa je to še neka dodatna priložnost, da se financira in pridobiva dobiček na podlagi vojaških intervencij teh velikih držav brez izjeme v tem svetu. To je tisto, kar se mi zdi, poleg velikega izvoza orožja, eden od dejavnikov, ki lahko sproži nekaj, o čemer pred nekaj leti še nismo govorili, danes pa se vse pogosteje pojavlja v razmišljanjih in komentarjih, da smo na nek način priča tihemu polzenju v tretjo svetovno vojno.«

»Če sem prej rekel, da se iz zgodovine lahko nekaj naučimo, to ne pomeni, da se zgodovina pojavlja na popolnoma enak način in bomo morali tvegati toliko, kot so tvegali tisti, ki so se na Kamniškem in drugod uprli okupatorju. Ni nujno, da bomo doživljali podobno usodo, kot sta jo doživela Miklavčič in Mlakar. Ti izzivi so danes mnogo bolj zahtevni. Na nek način pa bi tudi rekel, da so povezani z neko potrebo za državljanskim pogumom, ne s strahopetnostjo, o kateri je nedavno govoril kot o napaki današnje slovenske družine Tine Hribar, torej tu je potreben nek pogum. Moralen pogum. Ni nam potrebno nositi s seboj orožja kot svetuje Trump Američanom, za njim pa seveda stoji oborožena vojaška industrija, ki služi z denarjem, je pa potrebna neka pripravljenost in dviganje glasu, ki naj ga sliši čim več ljudi. Da se enostavno ne pustimo prepustiti sirenam različnih geopolitičnih igralcev, ki nas poskušajo vpeljati v to igro. V tem trenutku naj dodam še to, da je v Veliki Britaniji potekala raziskava, ki je ugotovila zločinsko odgovornost nekdanjega predsednika britanske vlade Tonya Blaira za vojno v Iraku, ki je praktično babica islamske države, babica terorizma. In spomnimo se, da je v tistem času, ko so iskali zaveznike za podporo vojni v Iraku, ki je vzela več kot milijon življenj, dobila tudi podporo tistih, ki smo jih mi izvolili na volitvah v Sloveniji. Po 2. svetovni vojni je predsednik ameriške administracije Eisenhower opozoril na nevarnost vojaško-industrijskega kompleksa v njegovi državi in v drugih velesilah, in sicer kot tisto potencialno nevarnost za ponovitev vsega tistega, kar je Evropa že spoznala v 20. stoletju. Od tega poziva, kot vidite, ni veliko ostalo in danes se znova soočamo z dejstvom, da se to orožje na veliko širi po vseh teh prostorih in poglejte, orožje, s katerim razpolaga na primer islamska država, ki uničuje življenje Evropejcev, je orožje, ki je bilo izdelano na zapadu. Pomoč, ki so jo na začetku dobili, je prihajala s strani tistih, ki danes opozarjajo na to, da je treba nadaljevati z vojno proti terorizmu. Lahko vidimo, kako kontraproduktivne in hinavske so vse tiste politike, ki se z velikimi besedami sklicujejo na to, da je treba dokončno obračunati s terorizmom. Praktično je ostalo zelo malo od tistih pozivov, enega sem že omenila Eisenhowerjevega, ali pa od poziva Voltaira in Einsteina, na katerih tudi temelji ta naša evropska civilizacija. Voltaire je vojno imenoval kot največji zločin, Einstein pa je rekel, da je vojaški sistem skupaj z vojno kužni pojavi civilizacije, ki ju je treba odpraviti. In kot vidite, še vedno živimo s svetom, ki ni obračunal s nečim kar na nek način kar naprej producira nove vojne nevarnosti. Če hočemo dejansko ostati svobodni ljudje, samostojni posamezniki, samostojni narod, samostojna nacija, v internacionalnimi in globalnimi povezavami z drugimi, v tistem smislu kar govori Prešeren v Zdravljici, potem seveda bo manjkal tisti človek, tista dva človeka, ki smo ju danes počastili z našim prihodom na to mesto. Ta neustrašna dejanja. Dejanja in pripravljenost videti dlje, tudi žrtvovati svoje življenje je nekaj, kar bomo še zelo potrebovali. In dolžnost nas, ki spadamo v starejšo generacijo je, da o tem govorimo in vendarle morda preprečimo nekaj, kar bi utegnili dočakati kot tragedija naslednje generacije. Kar pa seveda pomeni naše otroke, vnuke in vnukinje in druge državljane. To je edina priložnost, da ne klonimo kot sužnji in hlapci pred tistim, kar nam ponuja goljufiv svet velikih sil in ideologij, ki običajno malim narodom niso prinesle veliko, kvečjemu so jim vzeli materialno, ekonomsko pa tudi v smislu svobode.«

Za kulturno popestritev dogodka so poskrbeli pevci Moškega pevskega zbora DKD Solidarnost in recitator Goran Peršin.

<< Nazaj | Novice