Sonce je začelo poljubljati dolino Kamniške Bistrice, ko so se pričeli zbirati domači, prijatelji, alpinisti in znanci Roka Šisernika, fizioterapevta, alpinista in športnega plezalca, ki je pred petimi leti ob nesrečnem padcu med hojo po napetem traku omahnil v sotesko Predoselj ter izgubil svoje mlado življenje. V mladem gozdiču spominskega parka nad zaključkom slikovite suhe struge hudournika Črnevka, ki le ob hudih urah priteče iz Kurje doline v Prošek, kjer so na skalah obeležja namenjen planincem in alpinistom ponesrečim v gorah nad Kamniško Bistrico in so tako ali drugače zaznamovali te prečudovite kraje, je postavljena plošča tudi njemu v spomin.
Ob govoru njegove mame Irene Šisernik, ki je prebrala Rokovo nalogo iz rosnih šolskih let, v kateri je pisal, da rad hodi v gore in bodo vedno njegov navdih, se je marsikatero oko zasolzilo. Mladi pari s svojimi otroki, nekaterimi še čisto majhnimi, ki so potrebovali še mamin topli objem ob hranjenju, pa tudi nekoliko starejši, vsi so bili mnenja, da je bil dan kot naročen za ta trenutek, ko smo se spominjali Rokovih plezalnih uspehov in poti. Žal se je njegova pot prekmalu končala.Vsem, ki so prišli počastit njegov spomin se je mama zahvalila in jih povabila na druženje k Boži in Marjanu v Bistrico. Alpinisti pa so gotovo že načrtovali kakšen nov vzpon v spomin na Roka.
Spomini pa ostajajo!
Besedilo in fotografiji: Helena Plahuta
